Potepanje po zelenem zaledju slovenske Istre

V izobraževalnem programu nacionalne televizije sva v preteklih mesecih odkrila en kup zanimivih oddaj, ki so nama dale kopico novih idej za domača pohajkovanja, še posebej tista po malo manj obleganih koščkih Slovenije. Vsaj tako sva mislila, ko sva se pretekle sobote odpravila na izlet po zelenem zaledju slovenske Istre.

Ušesa Istre: spodmoli pod Velim Badinom

V bližini vasi Sočerga, čisto blizu hrvaške meje, se na skrajnem jugu Kraškega roba nahajajo spodmoli – plitve votline pod previsnimi skalami, ki zaradi svoje oblike še najbolj spominjajo na ušesa. Od tod ter zaradi njihove izjemne akustike – po starem pripovedovanju naj bi se vanje ujel šepet okoliških vasi – izvira tudi ime. Če pot začnete pri cerkvici Sv. Kvirika, boste do vznožja spodmolov potrebovali dobre pol ure hoje. Vzelo vam bo le kakšno minuto več, če boste nekje na pol poti, ko se steza razcepi na dva dela, nadaljevali po tisti, ki pelje čez dolino oziroma v smeri proti Dvorom. Cilj je enak, izognili pa se boste spotikanju po ostrih škrapljah nad prepadnimi stenami in hkrati omogočili mir ogroženim pticam, ki gnezdijo v njih. Sprehod je lahko zares čudovit, če se vam zatem ne pripeti naslednje.

Veselila sva se pogleda na pisane rebraste stene, četudi le od daleč. Nekaj deset metrov pred njimi namreč stoji opozorilna tabla, ki obiskovalce naproša, da poti naprej zaradi gnezdenja ogroženih ptic ne nadaljujejo. Koliko sprehajalcev je, mislite, upoštevalo napisano? Ob zgodnji dopoldanski uri nas tam še ni bilo veliko, a sva bila na žalost edina, ki nisva lezla po kapnikih in zganjala hrupa. To je, če ne štejem Mr. P.-jevega povzdignjenega glasu nad objestneži, ki so počeli prav to. A je bilo vse zaman; v odgovor sva dobila le posmehljiv nasmeh, za nama pa so že prihajali novi raziskovalci, ravno tako glasni in ravno tako brez občutka do okolja okrog sebe.

Razočarana nad brezobzirnostjo soljudi sva se (še sama s slabo vestjo, čeprav povsem neupravičeno) mimo kamnitega loka vzpela nazaj na pot. Obletavali so naju majski hrošči, pod nogami so nama švigali živo zeleni martinčki, veter pa je nežno upogibal brinove veje, polne zelenih jagod in razgled na zeleno dolino pod nama naju je počasi spet razvedril.

Včasih lahko prispevek na televiziji naredi več škode kot koristi. Spodmoli so čudovit naraven pojav, a sva se na mestu odločila, da sva tam prvič in zadnjič – zaradi drugih, zaradi sebe, zaradi občutka do narave. Če se boste kdaj odpravili tja, upoštevajte, da ste vi tisti, ki vdirate v naravni prostor tamkajšnjih bitij. Če pa se ne znate držati pravil, raje ostanite doma.

Znamenita cerkvica Sv. Trojice v Hrastovljah

Razen sprehoda do spodmolov, ki se je zaključil z grenkim priokusom, glede nadaljnjega poteka dneva nisva imela posebnih načrtov. Zato sva z glavne ceste, ki iz Sočerge pelje proti Črnem Kalu, v Hrastovlje odvila povsem spontano. Ko smo še s starši hodili na izlete, smo se v kamniti cerkvici z znamenitim Mrtvaškim plesom ustavili večkrat in ob različnih priložnostih. Mr. P. pa je ob različnih priložnostih že ničkolikokrat pripomnil, da še nikoli ni bil tam. Nedopustno, sem rekla že ničkolikotič in zavila desno. Spomnim se prijazne oskrbnice, ki nam je vneto razlagala fresko za fresko, podobo za podobo, ki so na nas zrle s sten devet stoletij stare cerkvice. Gospe tokrat ni bilo, je pa njeno delo z enako vnemo in ravno tako izčrpno opravil simpatičen stric. Mr. P. je bil navdušen.

Ostanki obrambnega stolpa nad Črnim Kalom

Tudi viadukt nad Črnim Kalom smo šli s starši večkrat gledat in to takrat, ko so ga še gradili. Kar je zanimalo očeta, je posledično zanimalo tudi naju s sestro, tudi če to niso bile najbolj tipične stvari za punce. Pač pa se nikoli nismo povzpeli na vrh Kraškega roba, do skalnatega osamelca, na katerem stojijo ostanki nekdanjega obrambnega stolpa. Po vsej verjetnosti dostop do tja takrat sploh še ni bil urejen. Danes je drugače. Do utrdbe, ki jo je v enajstem stoletju dal postaviti istrski grof, da bi obranil svoje posesti in prometne poti med Rižansko dolino in kraško planoto, je speljan jeklen most, pod njo pa se nahaja priljubljeno plezališče in na prijetno toplo sobotno popoldne je v steni švicalo kar nekaj plezalcev. Vse naokrog so cveteli čudoviti rumeni grmi malo mal čudovitega vonja. Pod nama je iznad hiš štrlel nagibajoči se črnokalski zvonik, za viaduktom pa sta se dvigala Socerb in Tinjan. Nihče od naju še ni bil ne na prvem ne na drugem in naslednji destinaciji sta bili določeni.

Ruševine gradu Socerb

Avto sva pustila malo naprej od vasi, na parkirišču poleg pašnika, polnega rjavih krav in se skozi borov gozdiček, mimo Svete jame, v kateri se nahaja edina podzemna cerkev v Sloveniji, sprehodila do grajske ruševine na vrhu hriba. Z obzidja nekdanjega gradu, ki je zaradi svoje strateške lege preživel že marsikateri napad in zamenjal številne lastnike, se je odprl veličasten pogled na Tržaški zaliv, v ozadju pa Koper. Na najini desni, na robu socerbske vzpetine, sva zagledala stražni stolp in sva se sprehodila še do tja. Ni nama bilo žal, saj sva s tistega mesta v objektiv hkrati lahko ujela grad in vasico pod njim. Nadaljevala sva pot skozi gozd, nato pa se ob pašniku vrnila k avtu.

Tinjan, tiha vasica na vrhu hriba

Pihalo je in nad morjem se je že pripravljala nevihta, ko sva se po grebenu tinjanskega hriba vzpenjala proti vasi. Tudi tokrat sva avto pustila nekje na pol poti, koncev koncev – kam bi pa prišli, če bi v te prikupne male vasice vsi rinili z vozili. Kamnite hiše v vasi so bile kot s slik uličnih umetnikov. Zavese so mimo na stežaj odprtih polken plapolale skozi majhna okna, na vrtovih so kofetkali lokalci, pred radovednimi očmi skriti za kamnitimi zidovi. Vse je zelenelo in po vsakem zidu se je vzpenjal bršljan. Sprehodila sva se okrog cerkvice, si pri vodnjaku nalila sveže vode in še zadnjič občudovala morje in pa črnokalski viadukt, ob njem pa mogočno Osapsko steno. Če se ne bi dan že prevešal v večer in se z morja ne bi bližala nevihta, bi se na Tinjan zagotovo vzpela iz Ospa. Pa naslednjič, je rekel Mr. P. in odšofirala sva domov.

Istra že dolgo časa ni več le sinonim za morje in tudi midva sva ga tokrat gledala le od daleč, pa sva v resnici oblezla le peščico bolj ali manj obljudenih koncev. Komaj čakam naslednjič. Morda celo s kolesom.

Druga istrska potepanja:
Po Istri s kolesom
Poletje v Istri
Na Učko na frišno

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja