Prvič na Dansko: København z okolico

Za to, da mi je Danska tako pri srcu, obstaja več razlogov: na primer preprost in brezčasen danski dizajn, ki vključuje tako mehke puloverje nevtralnih odtenkov kot tudi ikonične stropne luči in usnjene počivalnike, pa danska ljubezen do vsakodnevnega kolesarjenja na delo, ne glede na vremenske razmere, in hygge, ki je lahko marsikaj, med drugim tudi umetnost uživanja v preprostih stvareh, in tu je seveda še postavni g. Mikkelsen, eden meni najbolj ljubih igralcev. Iz nekega petega, povsem nelogičnega razloga, sva najmanjšo skandinavsko deželo prvikrat obiskala šele pred kratkim. In bila, kaj drugega kot – popolnoma očarana.


Dan v Københavnu

Ko sva zjutraj, le kakšne dobre pol ure zatem, ko smo pristali na københavnskem letališču, hodila po soseski, posejani z opečnatimi bloki z velikimi okni brez zaves, sem s kotičkom očesa na skrivaj opazovala stanovanja, opremljena na tisti tipičen skandinavski način, ki nama je tako zelo všeč, in napolnjena s tistim prijetnim vzdušjem, ki ga doma poskušava ustvarjati tudi sama. Ob vhodih na stopnišča je bilo parkiranih na desetine koles, na policah širokih, pogosto vogalnih oken, so se bohotili kaktusi, brlele dekorativne lučke in tu in tam ždela kakšna mačka. Po kotih stanovanj so bile skoraj brez izjeme postavljene samostoječe luči za branje ali pa kar tako: svetil z diskretno, nežno rumeno svetlobo na Danskem pač nikoli ni preveč. Podobno (le brez domačih ljubljenčkov in obilice zelenja) je bila opremljena tudi najina sobica: med belimi stenami z dvema oknoma, na pičlih dvajsetih kvadratih brez ene same prave omare, a s funkcionalno izbranimi kosi pohištva, sva naštela natanko sedem svetilk.

Zlahka bi se pustila premamiti beli perjanici, ki je prijetno nagužvana samevala pod velikim oknom in tistih par ur spanca, ki sva se mu odpovedala, da sva se lahko že navsezgodaj sprehajala po kodanjskih ulicah, bi nama prišlo kar prav. Ampak nisva hotela izgubljati dragocenega časa – od vsega skupaj štirih dni sva tri namenila Danski, dva od teh raziskovanju Københavna.

Z metrojem, takim, ki nima voznika in v katerem lahko sediš čisto spredaj in se delaš, da šofiraš, sva se že dopoldan zapeljala v mesto. Povzpela sva se na Rundetaarn, okrogli stolp brez stopnic in s fantastičnim razgledom na pisane strehe pod nama, pojedla prvo od mnogih štručk s hrenovko, se sprehodila skozi botanični vrt in pokukala v tamkajšnji tropski rastlinjak, snedla par koščkov ko pes sladkega slastnega peciva. Na eni od tržnic sva poizkusila Fiske Frikadeller, ribji polpet iz vode, moke, soli in… ribe. Potem sva si pri enem od številnih ponudnikov za nekaj ur sposodila bicikla in si preostanek dneva mesto ogledovala s kolesom: po širokih kolesarskih stezah z lastnimi semaforji in naslonjali za noge sva prevozila predel, ki se vije ob reki in si ogledala nekaj tistih znamenitosti, nepogrešljivih v vsakem vodiču: Den lille Havfrue, malo morsko deklico, na drugi strani pa stekleno zgradbo mogočne københavnske opere, četrt Nyhavn s kanalom, jadrnicami in pisanimi hiškami iz sedemnajstega stoletja, pa palačo Amalienborg, zimsko rezidenco kraljeve družine in Kastellet, eno od najbolje ohranjenih trdnjav v Severni Evropi. Za konec sva se zapeljala čez Cykelslangen, kolesarski avtocestni most in parkirala v garaži za – ja, uganili ste – kolesa.

Z vlakom na sever

Vožnja do obalnega mesta Hornbæk na severu Zelandije, otoka, na katerem leži København, traja uro in pol, pri čemer je na dveh tretjinah poti, v kraju Helsingør, potrebno z mestnega vlaka prestopiti na lokalnega. Med potjo se ob oknu eno za drugim zvrstijo naselja s simpatičnimi pritličnimi hišami, veliko pristanišče s še večjimi potniškimi ladjami in trajekti, svetilniki, redki listnati gozdički, prepredeni s potmi za pešce in stezami za kolesarje, ter neskončna, prostrana polja.

Nekje na polovici poti, v vasi Humlebæk, se nahaja Louisiana Museum, eden najlepših, če ne celo kar najlepši muzej sodobne umetnosti daleč naokoli, zato sva za pol drugo uro enostavno morala skočiti z vlaka. Muzejsko poslopje stoji na obrobju vasi, na rahli vzpetini, le nekaj deset metrov stran od obale in je sestavljeno iz več zgradb, med seboj povezanih z zastekljenimi hodniki, s katerih se odpira razgled na vrt s skulpturami, za njimi pa se odpira mistično Severno morje. Skoraj bolj kot vsebina naju je znova očaral danski smisel za lepo, preprosto in funkcionalno hkrati in v Humlebæku bi brez težav lahko preživela še celo popoldne. Ampak prihajal je naslednji vlak, popoldansko sonce je ravno prav segrelo ozračje in v Hornbæk sva prispela ravno za čas kosila.

V mestece Hornbæk sva se namenila zaradi prodnatih plaž in peščenih sipin in že po prvih nekaj minutah hoje po beli mivki, posejani s školjkami in posušeno morsko travo, je bilo obema jasno, da bo to eden od tistih dni, ki se človeku za vedno vtisnejo v spomin. Vsak naslednji hribček je bil bolj fotogeničen od prejšnjega, meglica, ki je čepela nad široko plažo, pa je vzbujala občutek kot da sva nekje daleč od doma, še veliko dlje kot sva zares bila. Poleti je Hornbæk popularna destinacija za domače in tuje počitnikarje, z butičnimi trgovinicami in kavarnami na vsakem vogalu. Pozimi jih je odprta le peščica. V eni od njih, ki je bila interior design shop in kavarna hkrati, sva kupila posteljno pregrinjalo, nato pa v marini, v edini odprti ribji restavraciji, skupaj s peščico lokalcev, pojedla značilno lokalno kosilo. Zadnji pogled na prazno zimsko obalo Severnega morja je bil kar malo otožen, ampak temnilo se je že in popoldanski vlak, ki je peljal proti prestolnici, je že stal na postaji.


Zadnji krog s kolesom

V soboto sva za en dan pobegnila na Švedsko, a več o tem naslednjič. Nedeljo, zadnji dan najinega štiridnevnega potovanja, sva znova preživela v Københavnu. Spet sva najela kolesi, tokrat električni, in prevozila dobršen del severozahodnega dela mesta: skozi urbani park Superkillen, skozi Assistens Kirkegård, zeleno mestno pokopališče in priljubljeno sprehajališče, vse do luteranske cerkve Grundtvig, najslavnejšega primera ekspresionistične arhitekture v mestu.

Tivoli, drugi najstarejši še delujoči zabaviščni park na svetu, sva si pustila čisto za konec. Z malo prigovarjanja sem Mr. P.-ja spravila na enega od manj strašnih vlakcev smrti, bistveno manj prepričevanja pa je bilo potrebnega, ko je prišlo do degustacije sladkarij na tamkajšnjih stojnicah. Pozno popoldan sva se še zadnjič sprehodila po neskončni nakupovalni ulici Strøget: Mr. P. je zavil v Lego shop, jaz sem napisala in odposlala razglednice. Do leta nazaj v Ljubljano nama je ostalo le še toliko časa, da sva z danskimi sladkarijami napolnila nahrbtnika in se odpeljala pet metro postaj do letališča. Če med večernim letom zaradi jasnega neba ne bi videla vseh večjih mest na poti in če na koncu zaradi tehničnih težav ne bi dvakrat zaokrožili nad Ljubljano, bi bila vrnitev domov verjetno bistveno manj zabavna. 

Ko sem v ponedeljek zjutraj spet biciklirala v službo, se nič ni zdelo prav: kolesarska steza je bila preozka, kolo prepočasno, ob semaforjih pa nobenih podstavkov, na katere bi človek lahko naslonil utrujene nogé. Od zdaj naprej bi najraje potovala le še na sever in nedvomno se bova vrnila tudi sem.

Fotografije: http://www.perkophotography.com

Sorodni članki: Prvič na Švedsko

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja