vselepoinprav.si

Potem ko sva pod slikovitim svetilnikom v obmorski vasici Brighton pojedla francosko malico in se zapeljala v Cayeux-sur-Mer, kjer so naju očarale pastelne lesene hiške na plaži, pravzaprav nisva vedela, da zapuščava pokrajino Hauts-de-France in prečiva nevidno mejo z Normandijo. Pravzaprav sva v Francijo prišla tako slabo podučena o njeni upravni razdelitvi, da sva bila prepričana, da se po Normandiji voziva že lep čas. Ne glede na regijsko delitev pa so se krasote severne francoske obale pred najinimi očmi nizale ena za drugo, kot za stavo, brez prestanka.

Tako drugačna, a tako zelo podobna: Dieppe in Étretat

V najinem osnutku potovanja ni bilo Dieppa, a sva potem, ko sva vozila tam mimo, vseeno zavila proti centru. Ob dolgi obalni promenadi z nepreglednim številom parkirnih mest sva komaj našla enega za najin mali francoski avto. Vzdolž ceste so se na eni strani dvigali visoki, razkošni hoteli, na drugi so se na dolgi prodnati plaži neutrudno penili valovi. Kopal se zaradi nevarnih morskih tokov ni nihče, veliko ljudi pa je posedalo na plaži in jedlo pomfri, sladoled ali palačinke, kupljene na eni od mnogih stojnic med obalo in cesto. Pridružila sva se jim, a ne za dolgo – pihal je namreč hladen veter, ki ni pojenjal niti za hip. Na obeh koncih plaže so se dvigali klifi, na enem od njih je stala moderna cerkev, na drugem ruševine nekdanjega gradu. Ko sva se kmalu zatem čez prostran, povsem prazen travnik, nerodno umeščen med plažo in mesto, vračala k avtu, sem imela občutek, da hodim po nogometnem igrišču. Dieppe je res eno tako hecno mesto.

Precejšnja gneča pa ni vladala le v velikem mestu kot je Dieppe: z visokim številom obiskovalcev se v poletnih mesecih lahko pohvali tudi znatno manjši, a podobno natrpani Étretat, popularen tako med tujimi turisti kot tudi med Parižani, ki so od malega letoviškega mesteca oddaljeni le slabe tri ure vožnje. A je navdušenje kar upravičeno: mogočni apnenčasti klifi na obeh straneh male mestne plaže s tremi slavnimi loki in skalnatim osamelcem v vodi namreč predstavljajo edinstveno naravno znamenitost, vredno ogleda ob kateri koli uri in s katere koli perspektive.

Zapustila sva apnenčaste loke in pri pristaniškem mestu Le Havre – nedaleč od mesta, kjer se Sena izliva v morje – naletela na še eno presenečenje: pred nama se je dvigal Pont de Normandie, velikanski jekleni most, ki je s svojima belima stebroma in v trikotnik napetimi jeklenicami spominjal na dvojamborno jadrnico. Temnilo se je že, ko sva pripotovala v majhno ribiško vasico, a so bili obrisi na morski obali nezamenljivi – prišla sva do plaž, kjer se je junija tisoč devetsto štiriinštirideset odvijala največja pomorsko-letalska operacija v zgodovini vojskovanja.

Izkrcanje v Normandiji: plaže, polne zgodovine

Ko sva se naslednje jutro zbudila v enem od majhnih penziončkov vasice Arromanches-les-Bains, je bilo praktično nemogoče ne spustiti se v vrtinec zgodb, ki so se na tem mestu odvijale pred slabimi osemdesetimi leti. Ena najnovejših pa tudi največjih zgradb v vasi je muzej o izkrcanju v Normandiji, tu in tam je na vogalu razstavljeno kakšno železno ogrodje bodisi od tankov bodisi od pristaniške infrastrukture, povsod po plaži, ki so jo v operaciji imenovali Gold Beach ter v morju, kjer je bilo postavljeno začasno pristanišče Mulberry B (tudi Port Winston), pa so bili raztreseni gromozanski betonski pontoni – ostanki plavajočih cest, po katerih so zavezniki na kopno vozili težko vojaško opremo.

Okrog muzeja in drugod po vasi so bile razobešeni panoji s povečanimi črno-belimi fotografijami nekdanjega pristanišča in spraševala sem se, kako drugače od naju so morali fantje, ki so takrat z morja prihajali v to lepo obmorsko vasico, doživljati Normandijo. Od petih odsekov, na katere so takrat zavezniki razdelili obalo Normandije, sva si poleg omenjene ogledala še obali Utah in Omaha, se sprehodila po ameriškem pokopališču in povzpela na rt Pointe du Hoc, kjer si je mogoče od znotraj ogledati nekdanji nemški podzemni bunker.

Ko sva se nato po cesti, ki sta jo od morja ločevala le nizek kamnit zid in ozek pas obale, vozila naprej proti severu, se nisva mogla znebiti občutka, da izkrcanje ne predstavlja le velikanskega del lokalne zgodovine, temveč dandanes tudi vse popularnejšo tržno nišo. Redkokatera hiša namreč na svojem dvorišču ni imela razstavljenih nekakšnih ostankov vojne: na počez parkiranih starih vojaških džipov brez strehe, kosov železja nedoločljivega izvora in namembnosti. Povsod so bile izobešene ameriške zastave in vse skupaj je malce spominjalo na berlinski Checkpoint Charlie.

Barfleur, umirjena ribiška vasica

Če bi v Barfleur prispela ob zelo nizki plimi, bi bili vsi čolni v marini zvrnjeni na bok, pod njimi pa bi se svetlikalo le nekaj slanih luž in veliko morske trave – eden od najznamenitejših prizorov ribiške vasice na vzhodni obali polotoka Cotentin. Sredi popoldneva v začetku avgusta temu ni bilo tako in čolni so se ob rahlem vetru nežno zibali na nekaj metrov visoki vodi. Vzdolž marine so bile nanizane granitne hiške z belimi polknicami, ob vhodu v marino je na eni strani stala cerkvica iz sedemnajstega stoletja, zgrajena iz enakega kamna, na drugi se je dvigal manjši svetilnik. Zahvaljujoč znameniti arhitekturi in razmeroma nizkemu deležu turizma, ki si še ni uspel prisvojiti divje skalnate obale, si je Barfleur prislužil naziv ene najlepših francoskih vasic.

Sprehodila sva se po kamnitih ulicah, po prazni obali in okrog cerkvice. V daljavi sva zagledala svetilnik Gatteville, s petinsedemdesetimi metri drugi najvišji svetilnik v Franciji in tretji najvišji na svetu. Preden sva nadaljevala pot, sva v eni od kavarn v marini spila kavo in ledeni čaj in domov končno odposlala razglednice. Upam si reči, da sva bila tisti trenutek tam okrog edina Nefrancoza.

Barneville-Carteret: ruševine starodavne cerkvice na plaži

Izognila sva se pristaniškemu mestu Cherbourg in jo po sredini polotoka mahnila na njegovo zahodno obalo. Predzadnji postanek tistega dne je bila še ena dolga plaža, a drugačna od tistih poprej: na klifu nad njo, skrite med neprehodnim trnovim grmičevjem, so se dvigale ruševine kamnite cerkvice iz dvanajstega stoletja.

Spustila sva se na plažo in se ohladila v morju. Tudi tokrat je šlo le do kolen. Za kaj drugega bi potrebovala neopren in malo več poguma, nato pa vsaj še kakšno uro časa, da bi po dolgi plitvini prišla do točke, kjer bi lahko zares zaplavala. Ampak v resnici nihče od naju ni čutil potrebe po tem – že samo ždeti na tisti čudoviti beli plaži je bil en sam užitek.

Obvezen postanek: slikoviti Mont Saint-Michel

Ura se je bližala šesti popoldan, ko sva zapuščala plažo in vozila proti eni najpopularnejših turističnih destinacij v Franciji – slovitem srednjeveškem mestecu na griču Mont Saint-Michel, ki se zaradi bibavice vsak dan za nekaj ur spremeni v otok. Od mojega obiska pred leti se je tam marsikaj spremenilo in nikjer doslej še nisem naletela na tako organizirano in tako delujočo infrastrukturo, ki hkrati preprečuje goro pločevine okrog glavne znamenitosti in omogoča neokrnjen pogled na njene najlepše adute. Na velikem parkirišču, diskretno umeščenem med visoko grmičevje, sva ob pol osmih zvečer pustila avto in s tem prihranila deset od petnajstih evrov, ki jih je sicer čez dan potrebno odšteti za to, da se tako blizu lahko pripelješ z avtom. Potem sva še malo pešačila, nato pa skočila na električni minibus se čez nadaljnjih deset minut znašla ob vznožju slavne opatije. Vožnja z busom in razgled sta bila brezplačna, Mr. P., ki je bil tam čisto prvič, pa povsem navdušen.

Sprehodila sva se po ozkih ulicah in se povzpela do opatije, ki je tisti dan že zaprla svoja vrata. Večerno sonce je na pesek in plitvino okrog hribčka metalo tisto prijetno rumeno svetlobo in kljub temu, da so bile trgovinice in restavracije še vedno polne obiskovalcev, bi si težko izbrala bolj primeren čas za sprehod po mestu.

Slovo od Normandije

Tistega večera sva prenočevala v eni od soban nekdanje kmetije, na travniku sredi ničesar, nedaleč od Mont Saint-Michela. To je bil na najini poti na zahod zadnji postanek v Normandiji, naslednje jutro sva namreč že vstopila v Bretanjo. A dokončno se od Normandije kljub temu še nisva poslovila: ko sva se čez dva dni nekoliko južneje vračala nazaj proti Belgiji, sva tam naredila še dva krajša postanka. Prvi je bila prikupna vasica Saint-Céneri-le-Gérei, ki naju je (razen dejstva, da se ni raztezala na vrhu hriba, temveč ob njegovem vznožju) s svojimi številnimi ateljeji spominjala na istrski Grožnjan. Na klopcah ob vodi sva pojedla že ničkatero bageto in se sprehodila čez star kamnit most – najbolj fotografirano znamenitost v vasi.

Zadnji normandijski postanek je bil Écouis, zaspano naselje sredi prostranih žitnih polj, le slabih sto kilometrov oddaljeno od Pariza, a tako zelo drugačno od vsega, kar sva do tedaj videla na poti. To je bilo mesto nasprotij. Na njegovem obrobju naju je pozdravilo nekaj propadajočih tovarn, sredi vasi se je bohotila ogromna cerkev. Nisva opazila kavarn ali restavracij, nikjer ni bilo žive duše. Pač pa je bilo ob cesti – bojda v rimskih časih pomembni prometnici, ki je iz Pariza vodila proti severu – nanizana kopica manjših dvorcev z železnimi vhodnimi vrati in peščenimi dovozi. V enem od njih, pri simpatičnem gospodu, katerega družina naj bi imela hišo v lasti že dve stoletji, sva prespala eno noč in bilo je točno tako, kot sva si predstavljala. Veliko leseno stopnišče je škripalo pod nogami, stene spalnic so bile tapecirane v rožnato blago. Vsi oboki v spodnjem nadstropju so bili iz marmorja, jedilnica pa kar v celoti. Vrata v kopalnico so bila majhna, skrita v vogal sobe in oblečena v isto blago kot stene. Na debelo oblazinjeni baročni stoli so bili raztreseni po celi hiši, v sobi pa sva imela celo svojo malo knjižnico. Hiša je bila daleč od popolne, a je imela svoj čar.

To je bila najina zadnja noč v Normandiji in zadnja v Franciji. Naslednji dan sva se skozi pokrajino Grand Est – mimo Reimsa in čez čudovite zelene Ardene – vrnila nazaj v Belgijo.

Več slik na: www.perkophotography.com

Sorodni prispevki:
Z avtom po severni Franciji: Hauts-de-France
En dan v Belgiji: Charleroi, Waterloo in slikoviti Brugge