Zimska pravljica ob Belopeških jezerih

Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.

Nisva bila ravno med prvimi, a pri jezerih dopoldan še ni bilo hujše gneče. Snega je bilo ravno dovolj, da je idilično prekril pot okrog jezer, med smrekami so se svetlikali nežni sončni žarki in topili mestoma poledenelo stezo, v zalivčkih pa je taljenje tanke plasti ledu oddajalo tiste hecne piskajoče zvoke. Naredila sva krog okrog Spodnjega jezera, nato pa jo čez gozd ubrala še do Zgornjega. Pred nama so se vzpenjali Ponce in Mangart, izza njih je kukalo sonce. Ko sva pri Spodnjem jezeru sklenila krog, je bila tamkajšnja koča že neprijetno nabita, zato sva jo raje mahnila nazaj v dolino.

V vasici Bela Peč (tudi Fužine oz. Fusine), le malo naprej od odcepa za Belopeški jezeri (ki se, mimogrede, imenujeta tudi Mangartski, Klanški ali – kot v italijanščini – Fužinski jezeri), stoji preprosta majhna gostilnica: nerenovirana, z neuporabnimi in zaprašenimi predmeti po stenah in nevzdrževanimi rastlinami v vsakem kotičku. Meni je v italijanščini (gostje je pač pretežno lokalno prebivalstvo), na njem pa boste našli nekaj testenin z različnimi omakami, tri različne pice ter par sendvičev, vsega skupaj komaj za dve strani. Na vratih veceja visita fotografiji punčke ob straniščni školjki, zaradi katere bi lastnik v vsakem večjem mestu zagotovo zašel v težave. Pravzaprav je gostilnica tako zelo neugledna, da je že prav prisrčna. In tako dobre margerite že lep čas nisem jedla.

Ko sva se usedla v avto, nama je prijazna gospodična z radia sporočila, da je v Kranjski Gori nora gužva. Ker se nama ni ljubilo skupaj s pol Slovenije drenjati nazaj proti Ljubljani, sva v Podkorenu zavila proti Korenskemu sedlu. Ker je bil ravno na poti, je Mr. P. predlagal vzpon na sto metrov visok razgledni stolp na Jedvovci (Pyramidenkogel) nad Vrbskim jezerom. To je tisti zaviti leseni stolp, ki ima v sredini tobogan, o katerem se je, kakopak, spustil le eden od naju. Na nebu so se risale čudovite barve, ki jih je ustvarjalo za hribi zahajajoče sonce, midva pa sva jo čez razmeroma prazen Ljubelj počasi mahnila proti domu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja