S Predela na vsako stran

Nekaj tednov nazaj sem spakiral prenosnik in kolo ter za nekaj dni prestavil pisarno v Hermanov hram na prelazu Predel. Tam je bil namreč Tomaž tisti teden na dopustu in me je, isto kot lani, povabil, da se mu za nekaj dni pridružim. Predel je idealno izhodišče za alpske kolesarske ture, saj so v neposredni bližini vse najlepše gorske ceste v slovenskih Alpah, primer Mangartsko sedlo in Vršič. Prav tako se iz tam človek lahko poda tudi na italijansko stran, najbližja, recimo, je Sella Nevea, nad njo pa prekrasen Altopiano del Montasio.

Hermanov hram je majhno gostišče neposredno ob mejnem prehodu Predel na slovenski strani. Vodita ga simpatična Melita in Goran, ki sta se tam nastanila s svojo malo družinico. Goran, lokalec, je, tako kot midva, strasten ljubitelj kolesarstva, Melita, Prekmurka, pa strastna kuharica z izjemnim talentom. Po toliko obiskih se tam počutiva že kot doma. Tomaž se vedno poheca, da je že praktično inventar Hermanovega hrama. Če se kdaj znajdete v tistih koncih, vam toplo priporočam postanek, če ne drugega vsaj za kakšno kavico s pogledom na Mangartsko sedlo.

Ker sem od lanskega leta pridobil nekaj več kondicije, sva lahko izbirala med malo daljšimi turami. Tudi tokrat sta bila na programu dva kolesarska izleta. Prvi se je začel v Trbižu, kjer sva pri železniški postaji pustila avto. Od tam sva jo mahnila po kolesarski stezi Ciclovia Alpe Adria do Podkorena, čez Korensko sedlo do Beljaka, od koder sva se po Villacher Alpenstraße, beljaški alpski cesti, povzpela na Dobrač. To je dobrih šestnajst kilometrov dolg klanec z največjim naklonom deset odstotkov, čeprav je kolesarski računalnik mestoma pokazal krepko več. Preklela sva ga po dolgem in počez. Na vrhu sva si oddahnila in v družbi krav privoščila okrepitev. Spust je bil fenomenalen, saj je bila cesta zelo široka, v lepem stanju, brez enega samega kamenčka, tako da sva si lahko tudi na ovinkih dala duška. Proti Trbižu sva se vračala po avstrijski strani. Po takem klancu sva bila hvaležna, da sva se z avtom pripeljala do Trbiža. Na poti do Predela sva videla samo še Melitine testenine z ragujem. Po taki turi so testenine pravi balzam za dušo, predvsem pa telo.


Naslednji dan je sledil izlet v drugo smer. Start je bil neposredno z dvorišča Hermanovega hrama. Spustila sva se vse do Bovca, kjer sva malo naprej od slapu Boka krenila desno na italijansko stran v sotesko reke Učje. Ozka, zavita cesta, mestoma široka le za en avtomobil, se je tu vzpenjala vse do prelaza Sella Carnizza v Reziji. Tam sva se v prijetni kamniti gorski koči ustavila na jabolčni štrudel, kokakolo in kavo. Spust na drugo stran je bil milo rečeno zanimiv, saj je bila cesta strma in v slabem stanju, strokovno rečeno pa tehnično zelo zahteven. Ko sva prišla do reke Bile, je strmina popustila in cesta je postala spet malo bolj znosna. Vzdolž reke sva se spuščala vse do Resiutte, kjer sva se priključila na sedaj že znano kolesarsko avtocesto. Ob vseh železniških predorih in viaduktih sem padel v ritem in še preden sem se zavedel, sem si na čelu kolesarskega vlaka, ob pritiskanju na pedala s polno paro, začel prepevati Breakthru od Queenov. Pri Chiusaforte sva stezo spet zapustila. Na bivši železniški postaji sva se ustavila tudi tokrat in spila kavo. In kokakolo. Nadaljevala sva z vzponom na prelaz Sella Nevea oziroma kot ga je poimenoval Tomaž: “Inferno della Sella Nevea”. A sem kljub trdim nogam, mukam prejšnjega dne in vzponom na Sella Carnizzo celo dosegel osebni rekord. Sledil je le še povratek na Predel. Zbrcala sva še zadnji klanec.

Po takih dveh dneh kolesarjenja človek potrebuje nekaj krepkega, zato smo šli skupaj z Melito in Goranom v Log pod Mangartom na pico. V Ljubljano sem se imel namen vrniti še isti večer, a sem si po precejšnji količini viljamovke premislil in raje ostal še eno noč. Hvala Tomaž, Melita in Goran.

Takole pa izgleda vožnja po kolesarski avtocesti:

1. dan


2. dan

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko