Bloška

Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.

A to je bil izlet v dvoje, zato sva na streho najinega Šveda namontirala nosilce, na njih najini kolesi ter se zapeljala do neposvetnega parkirišča v centru Sodražice. Prvi in najvišji vzpon se je zgodil kar takoj: po počasi dvigajoči se serpentinasti cesti sva odbrcala dobro četrtino višincev celotne ture. V gozdu so nad mokro cesto še vedno lebdeli pasovi belih meglic, jutranje žgolenje ptic pa so dopolnjevali zvoki najinih račen. Ozračje je bilo soparno in z naju je teklo od vlage, vročine in napora, a se nisva pritoževala in ko sva z glavne zavila na manjšo gozdno cesto, skorajda ni bilo več prometa: prehitel naju je le poštarski kombi, nasproti nama je pripeljal en sam kolega biciklist. Začenjal se je najlepši del ture.

Bloška planota je eden od mojih najljubših kotičkov Slovenije, a sem vsakič znova očarana nad njeno spokojno prostranostjo in čisto mogoče je, da sem bila tisti trenutek, ko so se pred nama odprle pisane njive in s kravami posejani pašniki, najsrečnejši človek na svetu. V Velikih Blokah sva se ustavila na kavi in proteinski malici. Razen najine je bila v gostilni zasedena le še ena miza. Ni se nama mudilo, pa tudi zasedela se nisva in po dobrih desetih minutah sva nadaljevala pot. Ko se je pod Otonico nabrala slaba polovica vnaprej zarisane trase, sva počasi začela sklenjevati krog. Spustila sva se v zeleno sotesko, posajeno z mlini in žagami in sledilo je nekaj najmirnejših kilometrov, kar sem jih kdaj naredila na kolesu. Na strmih gozdnih jasah so se pasle krave, pod nama je žuborel potok, na njegovih obrežjih je tu in tam postopala kakšna srna. Majhne, močvirnate ravnice ob vodi so bile poraščene z visokimi zelenimi rastlinami, ki jim nisem vedela imena.

Zlagoma sva se spet začela vzpenjati in vozila skozi samotne vasice, v katerih so se dogajala vsakodnevna kmečka opravila. Hitremu in adrenalinskemu spustu po gozdu do vasi Strmec je sledil zadnji in zaradi že dodobra pripekajočega sonca – najtežji vzpon tistega dne – čez Sveti Gregor. Ko sva končno prisopihala do vrha, naju je čakal le še spust nazaj v Sodražico.

V resnici se nisva vozila le po Blokah, ampak sva prečila kar pet občin, a je bila bloška daleč najlepša. Ustavila sva se na kavi in kokakoli, slikala krave in stare domačije z dvokrilnimi vrati, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva. Pravzaprav sva storila skoraj vse tako, kot če bi Mr. P. kolesaril sam. No, razen podirala rekordov.

Druga bloška potepanja:
Prvomajski izlet na Kočevsko in Bloke
Bloke: petdeset odtenkov modre

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja