Prvomajski izlet na Kočevsko in Bloke

Na sončen prvi majski dan sva se z mami odpravili na spontan izlet. Ker je odločitev padla v zadnjem trenutku, cilja, še manj načrta, nisva imeli, edini pogoj je bil ta, da se v velikem loku izogneva cestam proti morju, saj je v tisto smer že zjutraj in že na ljubljanski obvoznici vse stalo.

Lansko leto sva se tak čas potepali po Dolenjski in nazaj domov pripeljali poln prtljažnik sadik. Tudi letos sva jo mahnili v tisto smer, le nekoliko bolj zahodno. V Kočevju sva spili kavo in posedeli ob Rudniškem jezeru. Nato sva odvili proti Kočevski Reki in krepke pol ure vozili skozi mogočne kočevske gozdove vse do prelaza Strma reber, nato pa se po serpentinasti cesti spustili v deželo Petra Klepca. Devetnajst ovinkov in sedemsto metrov nadmorske višine kasneje, čisto malo naprej od Osilnice, sta mimo naju švignila sumljivo znana biciklista, ki sta taiste Medvedje ride nameravala napasti iz druge smeri. Medtem ko sta bržkone že sopihala v klanec, sva se midve spuščali naprej vzdolž Kolpe, se vmes nekajkrat ustavili in mami je v mrzlo vodo pomočila celo dva prsta. Na roki, se razume. Pri Brodu na Kolpi sva zavili nazaj proti Kočevju in pri tem tudi tokrat izpustili ogled gradu Kostel, saj je bil ta doslej zaprt še čisto vsakokrat, ko smo se peljali tam mimo. Ko bi v Osilnici zavili proti Čabru, bi lahko naredili krožno pot in se čez Babno polje in Bloško Polico pri Velikih Laščah vrnili nazaj na Kočevko. A ker načrtovanje vnaprej ni poanta spontanih izletov, se to seveda ni zgodilo. Pač pa sva v Ribnici zavili proti Sodražici in tako s te strani dosegli Bloško planoto. V gostilni, ki je glede na notranjo opremo in vsebino jedilnega lista obtičala nekje v sedemdesetih, sva pojedli kosilo, se nato sprehodili čez Napoleonov most, zatem pa v Novi vasi povsem po naključju odkrili mali frizerski salon Jožica. Verjetno mi ni potrebno posebej poudarjat, da je mami frizerka in da ji je ime Jožica.

Sprehodili sva se po enem od močvirnatih bloških travnikov, pa okrog medvedjega Bloškega jezera, nato pa se na Rašici čisto zares vrnili na Kočevko. Tokrat domov nisva prinesli sadik, ker na Kočevskem ni takšnih vrtnarij kot jih je mogoče najti na gričih vzhodne Dolenjske. Pa tudi vreme letos še ni čisto pravo, čez nekaj dni namreč napovedujejo sneg do nižin.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko