Dopoldanski vzpon na planino Razor

Zadnje čase se od doma veliko prepogosto odpraviva veliko prepozno za kakšen daljši vzpon na kakšen resnejši hrib. A če se nočeš pražiti pod neusmiljeno pripekajočim soncem, je poleti za v hribe pač treba vstati sredi noči. Vsem nedvoumnim dejstvom navkljub tega tudi tokrat nisva storila, sem pa zato izbrala eno nezahtevno, krajšo turo, ki se je sicer izvršila šele po precej dolgi in pestri vožnji do izhodišča. Odpravila sva se na planino Razor.

Za izhodišče sva si izbrala Tolminske Ravne in v resnici je bila vožnja do tja naravnost fantastična. Mogoče zato, ker se v tistih koncih že res lep čas nisva potepala, morda zato, ker sva se na pot odpravila kakšni slabi uri preden se je na praktično identični trasi odvijal maraton Franja in je bila cesta zato skoraj povsem prazna. S spuščenimi okni sva vijugala po ovinkih senčnih, prijetno hladnih grap – skozi Idrijo in Most na Soči vse do Tolmina. Tam sva odvila proti hribom, nato pa do izhodišča sledila dvanajst kilometrov dolgi, izjemno ozki in mestoma prepadni, a asfaltirani, občasno zelo razgledni cesti, na kateri se je bilo z morebitnim nasproti vozečim vozilom mogoče srečati le na določenih mestih. Na srečo ni bilo nikjer nikogar. Ko sva prispela v Tolminske Ravne, se je pred nama odprl razgled na verigo Spodnjih bohinjskih gora, pod njimi pa živahno vasico, v kateri se je na vroče nedeljsko dopoldne spravljalo k prenekateremu kmečkemu opravilu.

Nekje na sredi poti sva prečila nevidno mejo Triglavskega narodnega parka, zato sva avto pustila na označenem mestu, na robu vasi, v senci mogočnega oreha. V družbi krav, ki so se pasle na travniku bližnje domačije, sva si zavezala gojzarje, oprtala nahrbtnika in jo po kolovozu med pokošenimi travniki, nad katerimi se je dvigala idilična kulisa belih gora, mahnila navkreber.

Travnik je kmalu prešel v gozd, ki naju je vse do vrha ščitil s svojimi visokoraslimi listavci. Spraševala sva se, kako lep mora biti tukaj sprehod šele v jeseni. Ubrala sva daljšo, položnejšo pot, speljano po nekdanji mulatjeri. Po dobri uri hoje sva dosegla rob planine: pred nama se je odprl pogled na cvetoč, pisan travnik, za njim pa špičaste vršace, ki so se kopali v opoldanskem soncu. Tako sirarna kot koča sta bili zaradi obnovitvenih del zaprti, a sva skupaj s peščico pohodnikov vseeno nekoliko posedela na klopcah v senci.

Nazaj v vas sva se vrnila po krajši, nekoliko strmejši poti, ki je najprej vodila po z jeklenicami zavarovani polici, pa pod kamnitim previsom, nato pa se je počasi spustila globlje v gozd.

Kljub že zares hudi vročini se delo v vasi še zdaleč ni ustavilo in pred nama so se izrisale prave kmetske slike: na prostranih travnikih so kmetje s traktorji obračali in pospravljali mrvo, spet drugi so grabili manjša, težje dostopnejša pobočja. Povsod je dišalo po posušeni travi, iz ene od hiš pa še po praženem krompirju. Od jutranjih opazovalcev je v naju, ko sva se spet preobuvala čevlje, buljil le še zdolgočasen osel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.