Od Divjega jezera na Hleviško planino

Če ne bi bila ena od točk v Planinskem dnevniku, vprašanje, ali bi za Hleviško planino sploh kdaj izvedela. A ker je šla telesna pripravljenost iz različnih (pravzaprav le dveh) razlogov v preteklih nekaj mesecih rakom žvižgat, sem za hec odprla knjižico in pobrskala za manj napornimi, ne tako obljudenimi vzponi, ki sva jih doslej – in to povsem po krivem – preskočila. Sploh jih ni tako malo in še precej zanimivi so, a kondicijo se nabira počasi in eden naenkrat bo moral zadostovati. Izbrala sem Hleviško planino.

Do vrha planine iz Idrije vodi kar nekaj poti, midva pa sva se odločila za izhodišče pri Divjem jezeru, kjer je bil poleg najinega zjutraj parkiran le še en avtomobil. To je bil dober znak. Čez brv sva jo mahnila na drugo stran Idrijce in se priključila naravoslovni učni pešpoti ob Rakah, vodnem kanalu, nekdaj zgrajenem za potrebe rudnika živega srebra. Pod nama je žuborela kristalno čista zelena reka, midva pa sva se postopoma vzpenjala vse višje in vedno bolj v gozd, dokler nisva prispela do razpotja, kjer sva odvila navkreber proti vrhu Struge.

Pot je zavila desno, prečno po pobočju gozdnatega hriba in po dobre pol ure hoje sva najprej dosegla gozdni kolovoz, nato pa asfaltirano cesto, ki pelje v vas Čekovnik. Slednji sva sledila le nekaj sto metrov, nato pa pri tabli za vas skrenila na makadamsko pot, ki se pri koči konča. Ob straneh so rasle šmarnice, divje vrtnice in vijolične zvončnice in ob vse bolj pripekajoči opoldanski vročini je bilo v zraku že čutiti prihajajoče poletje. Prehitelo naju je nekaj gorskih kolesarjev, s katerimi sva si pol ure zatem pri koči delila senčne klopi.

Nisva bila pretirano lačna, a so naju na dnevnem meniju premamile Knapove sanje, idrijski žlikrofi, pripravljeni s slanino in svežim drobnjakom, ki ga je oskrbnica le nekaj trenutkov zatem, ko sva naročila, hitela iskat na zelenjavni vrt ob koči. Jed je bila preprosta, a naravnost fantastična in ravno prav sita sva se zatem skozi gozd sprehodila do vrha planine. Pri vpisni skrinjici se je odprl manjši travnik, okrog njega pa razgled na hribe in samotne vasi nad Idrijo. V knjižici sva pritisnila žiga, iz druge hiške, ki je stala v senci pod drevesom, pa si raje nisva postregla.

Eden od razlogov za pomanjkanje kondicije je nedvomno zima, čeprav je to v resnici precej slab izgovor. O drugem pa morda kdaj drugič. Imam pa že izbrano naslednjo destinacijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.