Jesenski gozdovi v Ljubljani in okolici

Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.

V barjansko meglo

In kot že neštetokrat doslej ugotovila, da je jesen pravzaprav najlepši letni čas za raziskovanje gozdov. Sprehod vzdolž v meglo zavite Kozlerjeve gošče na Ljubljanskem barju je bil prav gotovo eden od vrhuncev meseca oktobra. Ob tako zgodnji jutranji uri, in to še na nedeljo, na nekajkilometrski krožni poti nisva srečala nikogar in v dobri uri obkrožila neprehodno goščo – zadnji in najstarejši zavarovani gozdnati del visokega barja. V gosti megli so se lesketala mokra debla golih brez, med visokimi krošnjami raznovrstnih dreves so frfotale ujede, s travnika naju je nepremično opazovala srna in povsod, celo v zraku, je vzdušje krojila voda.

Na jugovzhod mestne občine

Na neko povsem drugačno, s soncem prežeto nedeljo, sva se z avtom zapeljala po Besniški dolini, od tam pa na Mali vrh ali – vsaj tako jo je poimenoval Mr. P. – na samo rit ljubljanske občine. Ob cesti sva pustila avto in zavila na prvi kolovoz, ki nama je prišel, no – na pot, nato pa se po kratkem vzponu znašla v najlepšem listnatem gozdu daleč naokoli. Mogočne bukve so odvrgle že skoraj vse svoje liste, ki so zdaj, suhi in svetli, šušteli pod najinimi nogami.

Pred najinimi očmi so se na platnu, ki ga je ustvarjalo svetlo modro nebo brez enega samega oblačka, prelivali oranžnorjavi odtenki jeseni in prava škoda bi bila, če si na preprogi iz suhega listja ne bi privoščila zgodnje popoldanske malice.

Skok proti severu

Na predzadnjo novembrsko nedeljo so se jutranje temperature prvič spustile pod ničlo, kar je pomenilo, da je sonce že ob sedmih zjutraj prodiralo skozi reže najinih skrbno spuščenih žaluzij. A je bil vsak poskus senčenja zaman, saj sva jo takoj po zajtrku podurhala na še en rob ljubljanske občine.

Parkirala sva ob cesti nekje nad Črnučami in jo od tam kar naravnost navkreber mahnila na Straški hrib. Hitro sva dosegla greben, zatem pa se spustila v Sračjo dolino, v senčnih predelih ponekod prekrito z ivjem. Prečila sva potok Črnušnjica in se povzpela na sosednji hrib Privolje, nato pa se, ker sva do te točke srečala le peščico ljudi, pustila premamiti Rašici, ki se je dvigala pred nama in se podala še nanjo.

A je bila zgodba na vrhu, kakopak, povsem drugačna in na stolp sva se povzpela le za toliko, da sva se naužila razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe in Julijce, zatem pa jo po krožni poti hitro podurhala nazaj. Tla v Sračji dolini so se medtem že dodobra odtajala in po močvirnatih stezah sva pričmokala do potoka, od tam pa čez Stražo nazaj do izhodišča. Superge so bile primerno blatne, pametni telefon pa je naštel slabih trinajst kilometrov.

Košček Švedske sredi Ljubljane

Nekega drugega sončnega popoldneva, ne vem več ali je bila sobota ali nedelja, nobenemu od naju ni bilo preveč do tega, da bi se po Ljubljani vozila z avtom. Rožnik je v jeseni sicer lahko res lep, a ob vikendih že v normalnih razmerah veliko preobljuden. Pa sva se, kot ponavadi, ko nama ne preostane nič drugega, peš sprehodila do smrekovega gozda pod njegovim vznožjem, ki sva ga odkrila spomladi in ga zaradi podrobnosti z njegovimi severnjaškimi bratranci poimenovala skogen, švedski gozd. Skogen je najlepši v poznopopoldanski jesenski svetlobi, ko sončni žarki med golimi vejami v snopih padajo na tla, porasla z mahom, praprotjo in visoko travo.

Nedaleč stran poteka priljubljena kolesarska steza, speljana po trasi nekdanje pionirske železnice, vsake toliko iz bližnjega živalskega vrta prinese najrazličnejše glasove in občasno tudi vonjave in s ceste se bolj ali manj ves čas sliši hrup avtomobilov. Vzdušje v gozdu je pravzaprav daleč od tistega, ki bi ga pričakovali, a ni ta zato nič manj lep.

A če povem, kje je? Pa tam nekje, pod Rožnikom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja