vselepoinprav.si

Rekla ji bom Barjanka, četudi to v resnici ni bila. Kljub podarjeni uri, ki jo je prinesel zimski čas, je bilo megleno nedeljsko jutro veliko preveč lenobno, da bi se nama dalo navleči vse tiste plasti in zlesti na bicikla. Tako sva le pograbila jopi in jo, še malo zaspana in zalepljena, mahnila na sprehod po Barju.  

Od vseh barjanskih potepanj mi je v spominu najbolj ostalo tisto izpred nekaj let, ko sva se nekega spomladanskega vikenda s kolesom odpravila raziskovat Plečnikove stvaritve in se za zaključek od cerkve sv. Mihaela podala še na Koščevo učno pot v naravnem rezervatu Iški morost. Takrat se je narava ravno dobro začela prebujati, tu in tam je že zelenelo kakšno drevo, po grmovju so se podili vrabci, v daljavi se je oglašala prva kukavica. Nikoli prej nisem bila nad lepotami Barja tako navdušena kot takrat in vse odtlej sem si želela na še kakšno podobno ekskurzijo.

Po treh letih in pol, natančneje preteklo soboto, sem v nekem spletnem prispevku naletela na omembo Kozlerjeve gošče. Kozlerjeva gošča ali Kozlerjev oz. včasih kar Barski gozd je območje, razglašeno za naravni rezervat in predstavlja zadnji in najstarejši zavarovani gozdnati del visokega barja na barjanski ravnici. V devetnajstem stoletju je bil del posesti plemiške družine Kozler, ki je imela v Ljubljani med drugim v lasti Kozlerjevo palačo, na mestu katere danes stoji knjigarna Konzorcij, pa Cekinov grad ter prvo pivovarno v Ljubljani, predhodnico današnje pivovarne Union. Peter Kozler, najslavnejši član družine, pa je najbolj poznan po avtorstvu prvega zemljevida slovenskih dežel. Kaj nama je drugega preostalo, kot da sva se naslednjega jutra odpravila prav tja.

Trikilometrski sprehod sva začela na koncu kolovoza, pri spomeniku NOB in v dobri uri obkrožila gosto preraščeno, neprehodno goščo, ki se na dvajsetih hektarih, sredi obdelovalnih barjanskih površin, razteza v skoraj pravilni obliki črke L. Nekje sem prebrala, da je v gozdu še vedno ohranjena debela plast šote, ki zaradi rastišč močvirnega mahu še danes nastaja ter da gošča predstavlja ostanek nižinskega močvirnega gozda, za katerega sta značilna beli gaber in rdeči bor. Meni so v sivi jutranji megli v oči najbolj padle gole breze in temne grmovnice, polne drobnih rdečih plodov.

V eni od visokih krošenj se je oglašal krokar, s travnika naju je radovedno opazovala srna. Hodila sva po razmočenih tleh, mimo osamelih travnatih bilk, na katerih so se lesketale kapljice nočnega dežja ali pa jutranje rose; pod opazovalnicami in ptičjimi hišicami, med njivami nepožete koruze in neobranimi grmi rdečega ribeza, na katerih so se svetlikale fino stkane pajčevine; ob grabnih, napolnjenih z vodo in preraščenih z močvirskimi rastlinami.

Zaradi relativno zgodnje jutranje ure na poti nisva srečala nikogar, pa sva sklenila, da sprehod ponoviva še na kakšno prihajajoče sončno jutro. Obvezno pa tudi pozimi.

Druge barjanske zgodbe:
Barjanka
Prva letošnja: Barjanka
Vikend ekskurzija s kolesom: k Plečniku in še kam