Kamniški vrh

Pravzaprav sva se tistega dne namenila le na kratek sprehod do slapu Orglice v dolini Kamniške Bistrice. Potem pa so naju na Mengeškem polju premamila zasnežena pobočja okoliških gora; koča na Kamniškem sedlu se je kopala v blagem dopoldanskem soncu, sneg je v belo odel Brano in Planjavo in poštupal najvišje dele Velike planine. Ker sva se za daljši vzpon zbudila veliko prepozno in ker so se severa bližali sivi oblaki, sva skočila na najbližji vrh, tj. kamniški.

V vasi Klemenčevo se nama je pridružila črno-bela kosmatinka, ki sva jo takoj krstila za Mici in ki naju je spremljala dobršen del poti. Potem se je nenadoma obrnila in oddirjala nazaj v dolino, midva pa sva zagrizla v cikcakasto stezo, ki se je vzpenjala ob drobljivi skalnati steni. Ko sva dosegla greben, je začel rahlo naletavati sneg, na vrhu, le nekaj minut za tem, pa se je odvijala prava snežna nevihta. Spremenljivo vreme je s hriba prepodilo večino pohodnikov in slišati je bilo le veter, ki se je zaganjal v krošnje dreves in ustvarjal prav posebno vzdušje.

Sestop je bil kratek, a naporen, v vasi pa naju je že čakala Mici.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja