Vremščica

Iz Senožeč do Velike Vremščice, najvišje točke istoimenskega pogorja, je dobro uro in pol hoda. Prvih petnajst minut pot pelje skozi vas, mimo eko kmetije s čupastimi osli in plahimi kravami, nato pa zavije v listnat gozd, kjer se začne zlagoma vzpenjati in strmina popusti šele kakšne pol ure zatem, na golem pobočju Slatne, kjer se prvič odpre pogled na s te strani poraščen vrh Vremščice. Potem je treba le še prečiti manjše mrazišče, se nato znova povzpeti v gozd in ko kolovoz spet zavije na travnik, je do vrha le še nekaj minut. 

Povsem nezahtevna pot je tudi v jesenskem obdobju, ko drevesa že odvržejo vse svoje liste, lahko izjemno prijetna, ampak če se človek nanjo odpravi na topel decembrski dan in to razmeroma pozno, kot sem se pretekle sobote jaz, pač obstaja tveganje, da je jutranja zmrzal že popustila in bo vzpon posledično potrebno premagovati s plastjo svežega blata na podplatih. A je bil ves napor poplačan ob prvem pogledu na pobočja, porasla s svetlo travo in posuta z brinovim in šipkovim grmičevjem. 

Zaradi visoke oblačnosti vidljivost ni bila ravno najboljša, zato sem si Julijce in Dolomite lahko le predstavljala, pač pa se je za menoj raztezal zaobljen Nanos, v daljavi je bilo mogoče razločiti obris Snežnika, v dolini pa so se v nežnem jesenskem soncu svetlikale strehe hiš okoliških vasi.  

Tačas sta Matej in Tomaž odvozila eno kraško. Potem, ko sem si na parkirišču v Senožečah dodobra očistila čevlje, sem imela še ravno dovolj časa, da ju poberem v Štorjah, zdaj že tradicionalnem izhodišču za kraške kolesarke ture. Kam gremo na okrepčilo, ni bilo nobenega dvoma in Toni nas je bil tudi tokrat vesel. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja