Po grebenu Belščice: Vajnež in Mali vrh

Ko sva prejšnjo nedeljo z Begunjščice občudovala Stol, sva si zadala, da ob naslednji priložnosti pa res zlezeva nanj. Naslednja priložnost se je pojavila to nedeljo, a sva se večer poprej vseeno odločila drugače. Vstala sva pred šesto, tako kot se za hojo v hribe pač spodobi, in bila na izhodišču dvournega vzpona na Vajnež, najvišji vrh pogorja Belščica, nekaj pred osmo zjutraj.

Z bližnje Potoške planine se je slišalo mukanje krav, nekje nad nama se je oglašala kukavica. Prvi, najstrmejši del poti se je tudi tokrat vil po temnem smrekovem gozdu, strmina pa je popustila šele čez slabo uro, med ruševjem, tik preden se je pred nama odprlo zeleno pobočje Belščice. Za zasilnim bivakom v precej klavrnem stanju sva zavila desno in pot nadaljevala po enem najlepših planinskih pašnikov v Karavankah. Mukanje krav je zamenjalo blejanje ovac, ki naju je v bolj ali manj enakomernih intervalih spremljalo skoraj celoten preostanek poti. Za nama se je tudi tokrat raztezalo Blejsko jezero, za njim so se dvigali najvišji vrhovi Julijcev, čisto spodaj so ležale Jesenice. Z dva tisoč sto štiri metre visokega Vajneža se je odpiral pogled na greben Karavank in Dravsko dolino na drugi strani. Sledilo je kosilo z razgledom na najbolj zeleni pa tudi z ovčjimi kakci najbolj posejani travi, kar sva je kdaj videla.

Ker nama je kosilo z razgledom dalo novih moči, sva pot nadaljevala po grebenu in se povzpela še na Mali vrh. Pred nama se je v daljavi raztezala Golica, okrog nje pa drugih, nama manj znanih vrhov in enega za drugim sem hitela dodajati na seznam prihodnjih vzponov. Ko sva se spuščala nazaj na planino, se nama je previdno približala čreda glasnih ovac, ki se je z Mr. P.-jem zapleta v razgreto debato. Z nižjega, manj izrazitega Kamnitnika sva se še zadnjič razgledala po Julijcih in jeseniški dolini, nato pa se počasi vrnila k izhodišču. Prvotno zastavljeni triinpolurni pohod sva tako skoraj še za enkrat podaljšala, prostrana zelena pobočja Belščice pa so naju navdušila celo bolj kot njeni razgledni vrhovi. Prav nič se nama še ni mudilo domov, pa sva se za zaključek sprehodila še okrog Završniškega jezera. Ampak naslednjič… naslednjič greva pa res na Stol.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja