Turjaška

Bilo je toplo in sončno sobotno dopoldne in sama sebi sem se zdela pripravljena odpeljati že kaj več kot le Barjanko. Že kar lep čas se mi je po glavi motal izlet v konce mojega otroštva s ciljem pri Turjaškem gradu in ko sem to omenila kondicijsko bistveno bolj pripravljenemu Mr. P.-ju, je ta že hitel izrisovat traso. Če bi bilo po moje, bi z Iga nadaljevala proti Želimljam in se nato povzpela na Turjak. Ampak en vzpon je pa čisto premalo, je pripomnil, in v mali kolesarski računalnik ravnodušno dodal ovinek čez Klado.

Začela sva klasično barjansko – čez Vnanje Gorice v Podpeč, od tam pa na Ig in tako ravno prav ogrela noge za prvi vzpon. Nad Krimom je čepel temen oblak in ko sva na Kremenici zavila proti Kladi, so sončni žarki počasi začeli izgubljati svojo moč. Ampak vozila sva v zavetju gozda, ozračje je bilo toplo, če ne celo vroče, in kakšna poletna ploha pri plezanju v klanec prav paše, me je hitel miriti Mr. P. Po bolj ali manj enakomerno vzpenjajoči se cesti sva iz gozda najprej prilezla na Sarsko, kmalu zatem pa še na Klado. Nevihta naju je obšla, midva pa sva se po ozkih ovinkih spustila v Želimlje.

Na ravnici dolge, gozdnate želimeljske doline sem si odpočila noge za serpentinast vzpon na Turjak, medtem ko se je moj sobiciklist šele komaj dobro ogrel. V krošnjah visokih listavcev so prepevale ptice, nasproti nama je prižvižgal kolesar, pod nama je žuborela Želimeljščica. Nekje na prvi tretjini vzpona naju je rahlo popršilo nekaj dežnih kapelj in res je bilo prijetno! Mr. P. je vsake toliko časa pohitel naprej, se spet pripeljal do mene in to nekajkrat ponovil. Tako je bil volk sit in koza cela in pri gradu sva bila kot bi mignil. Nekaj minut sva posedela na klopci pred zaprtim grajskim dvoriščem, naslednjih nekaj pa v notoričnem turjaškem bifeju, kjer sva kavo in sok spila hitreje, kot je osebje potrebovalo, da je prišlo sprejet naročilo.

Znova sva se za las izognila nevihti, a je ta tokrat za seboj pustila mokro sled in ob spustu skozi vasi, raztresene med Turjakom in Grosupljem, naju je po nogah prala deževnica z asfalta. Ampak ozračje je bilo toplo in občutek v resnici prav prijeten. Žal nama je bilo le široke, prazne ceste, ki sva jo bila prisiljena odvoziti izjemno previdno in zelo počasi. Ko sva malo zatem pribrcala v Šmarje-Sap, se je nebo zjasnilo, v Ljubljani pa je – kot da se ni nič zgodilo – že sijalo sonce.

Si pa kar solidno odvozila, me je doma pohvalil Mr. P. Počutila sem se že tako. Na dobrih oseminsedemdeset kilometrov dolgi turi sva prečkala pet osrednjeslovenskih občin in peljala mimo obeh izobraževalnih ustanov, ki sem ju obiskovala v času svoje mladoletnosti, pa tudi mimo večine hiš mojih sorodnikov in prijateljev iz istega obdobja. Pa še opralo naju je. Naslednji dan je pral Mr. P.

Kolesi, kakopak.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja