Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Štartali smo v Trbižu in do Kluž je šlo brez težav. Jasno, ko pa pot, ki pelje skozi v skalo izklesane tunele in po jeklenih viaduktih, skozi rešetke katerih je mogoče opazovati smaragdne hudournike, pelje večinoma navzdol. V Klužah, na nekdanji postaji ozkotirne železnice, ki je danes ob vikendih s kolesarji napolnjen kafič, smo spili tretjo kavo, nato pa skrenili s kolesarske poti in obrnili nazaj proti Trbižu. Okrog dva tisoč sedemsto triinpetdeset metrov visokega Montaža je mogoče priti le na en način in ta vključuje vzpon čez Nevejski preval. Še dobro, da smo bili trije in da imata dva od teh treh dovolj kondicije, da lahko pomagata tretjemu, ko je ta v stiski.


Sledil je spust do Rabeljskega jezera in zbrala sem še ravno dovolj moči za povratek do Trbiža. Trasa je fenomenalna in z veseljem jo enkrat ponovim. Ampak ne tako zelo kmalu. Naslednji dan sem namreč pojedla vse, kar mi je prišlo pod roke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja