vselepoinprav.si

Ko sva v Mojstrani odvila proti Vratom, je tabla, ki šteje vozila, pokazala, da sva v dolino tistega dne vstopila sedma po vrsti. Par minut zatem, nekaj čez sedem zjutraj, sva parkirala pod Peričnikom in nikjer ni bilo žive duše. Bilo je hladno, veliko prehladno za začetek junija, nad nama so viseli sivi oblaki, v poznih dopoldanskih urah je bil napovedan celo dež. Kljub temu se nama je mračno jutro zdelo kot nalašč za sprehod po ozeleneli dolini.

Da pri Peričniku ni čisto nikogar, je izjemna redkost in takšne priložnosti pač ne gre izpustiti. Povzpela sva se do slapu, ki je v tem poznospomladanskem času poln vode, nato pa nadaljevala pot po dolini. Hodila sva po cesti in vsake toliko skrenila na stezo, ki je zavila v gozd. Na trenutke je tu in tam pokapljal dež in bilo je prav prijetno. Spustila sva se do kamnitih galerij, se spet vrnila na cesto, prečila strugo turkizno zelene Triglavske Bistrice in po uri in pol hoje ter nekaj bližnjih srečanjih s srnami prispela do Aljaževega doma.

Pred nama se je odprla severna triglavska stena, ali vsaj tisti del nje, ki ni bil ovit v oblak. Na klopeh in ležalnikih pred kočo ni bilo nikogar. Pokramljala sva s prijazno oskrbnico, ki tistega jutra razen tega, da je nama pripravila porcijo žgancev z zeljem, ni imela prav veliko dela. Posedela sva, prebrskala knjižnico v koči, nato pa jo, potem ko se je še nekoliko bolj stemnilo, počasi mahnila nazaj.

Vrnila sva se po isti poti, s ceste na stezo, s steze na cesto in tako vse do konca. V daljavi se je oglašala kukavica, pod nogami so nama švigali martinčki, srne pa so se že poskrile globlje v gozd. Nekje na polovici je začelo rositi, ravno toliko, da nama mi je navlažilo in nakodralo lase, Mr. P.-ju pa brado, a ne dovolj, da bi se nama iz nahrbtnikov ljubilo jemati vetrovki. Ulilo se je tik pred avtom. Naredila sva dobrih štirinajst kilometrov in se okrog enajste dopoldan vrnila k slapu. Težko bi si zamislila lepše jutro.