vselepoinprav.si

Na dvodnevno potepanje med dih jemajoče stene najslavnejšega italijanskega gorovja bi se morala odpraviti že v petek zvečer, a sva na koncu štartala v soboto zjutraj. To je pomenilo, da sva bila na parkirišču sedežnice, ki z vzhodne strani prelaza Falzarego vozi do slavnih stolpičev, šele zgodaj popoldan. S sedežnico sva si prihranila dobro uro hoje po cikcakasti, razmeroma nerazgledni stezi (kolikor je steza v Dolomitih pač lahko nerazgledna) in pridobljeni čas raje namenila raziskovanju platoja, ki je že toliko časa čepel na vrhu najinega seznama.

Cinque Torri: po soncu in sodri okrog slavnih skalnatih osamelcev

Stolpiče sva zagledala še preden sva pri koči Scoiattoli skočila s sedežnice in od navdušenja me je kar katapultiralo v tisto smer. Ker so se izza mogočnih Tofan proti nama kotalili temni oblaki, sva se na krožno pot podala v nasprotni smeri urinega kazalca, v upanju, da se po kakšnem čudežu morda vseeno izogneva nevihti. Kapljati je začelo že po nekaj minutah, nekje na polovici naju je ujela blaga sodra, a se nisva pustila, kratka ploha pa ni zmotila niti plezalcev, ki so v pisanih vetrovkah lezli po navpičnih stenah. Ko sva se skozi jarke in mimo kavern iz prve svetovne vojne vračala proti koči, je že sijalo sonce in s sedežnico prihranjeni čas sva brez pomislekov sklenila porabiti za nekaj dodatnih višinskih metrov.

Vzpon na razgledni Nuvolau

Višje ko sva se vzpenjala, vse bolj jasno je postajalo, kako zares mogočen je masiv Tofan, ki se vzpenja nad Falzaregom, saj so bili Cinque Torri kmalu le še majhni, iz trave štrleči prsti. Nekje na polovici poti, na sedlu pri koči Averau je steza zavila na greben in po vsega skupaj slabi uri hoje po ploščatih, stopničastih kamnih sva dosegla vrh gore Nuvolau. Od tam se je odprl pogled na ovinkasto cesto prelaza Giau, za njim znamenito gorsko verigo Croda da Lago, v dolini pa na Cortino d’Ampezzo, ki jo je ravno dosegla nevihta.

Pred kočo, zgrajeno na strmih, prepadnih skalah s čudovitim razgledom v vse smeri, sva pojedla jabolčni štrudl in kos lokalnega peciva brazolà – sladke fokače s sadnim nadevom in sladkornim posipom. Ob vznožju Tofan ter po platoju, od koder sva prišla, so se nagrmadili beli oblaki in za nekaj časa povsem zakrili Cinque Torri. Razgled je bil iz minute v minuto drugačen in strinjala sva se, da bi bilo kar precej dolgočasno, če bi se tam znašla na dan brez oblačka.

Ob spustu sva znova opazovala igro oblakov, tokrat okrog špičastega vrha Averau, nato pa se malo pred peto, le nekaj minut preden je v dolino odpeljala zadnja sedežnica, vrnila h koči. Ravno ob pravem času, ker je plato tik zatem prešla nova ploha.

Na poti do izhodišča za vzpon naslednjega dne – še enega z dolomitskega seznama – sva se ustavila ob jezeru Misurina. Poznopopoldanska svetloba, ki je z desne strani osvetljevala ikonični rumeni hotel na obali in v oblake zaviti hribi za njim so ustvarjali popoln prizor za sliko kot iz filma. A se nisva zadržala dolgo. Tistega večera sva šla spat že ob mraku, saj naju je naslednji dan čakalo še nekaj mogočnega. Nekaj, za kar je treba zgodaj na pot.

Druga potepanja po Dolomitih:
V Dolomite za  en dan: Croda da Lago in jezero Federa
V Dolomite z motorjem
Počitnice v Dolomitih
Dolomiti