Barjanka malo drugače
Pri nas doma ne greš preprosto trgovino in kupiš kolesa. To bi bilo veliko preveč enostavno. Postopek pridobivanja novega bicikla je veliko bolj zapleten in pogosto traja več tednov ali celo mesecev. Začetni izbiri vrste in – kar je najpomembneje – barve okvirja (ta se ponavadi najde v prijateljevi kleti ali v več let zapečateni garaži dedka s Primorske) sledi večurno večerno brskanje po spletu za vsemi potrebnimi sestavnimi deli, ki se nato nakupijo v več rundah in v naslednjih tednih na domači in sosednje naslove hodijo v predimenzioniranih paketih. Obnova okvirja je odvisna od njegovega stanja, od želja in finančnih zmožnosti naročnika, nenazadnje pa tudi od namembnosti kolesa. Novo kolo torej nikoli ni zares novo, a je eden od n+1 primerkov, ki visi na steni najinega stanovanja, restavriran do takšne popolnosti, da je verjetno lepši kot takrat, ko ga je prvotni lastnik pripeljal iz Roga. Moje novo gorsko kolo ni takšno. Je pa lepe temno zelene barve in ime mu je Verdi.
Razumljivo je, da sem se doslej z Rozi, s ponijem in z mojim dragim starim italijanskim mestnim kolesom po Barju vozila le po asfaltiranih cestah. S tem seveda ni nič narobe, a so me vedno mikali kolovozi in stranske makadamske poti, na katere omenjenih starodobnikov nisem imela srca peljati. Tudi Verdi je starodobnik, ampak z njim na asfaltu nimaš kaj dosti početi. Makadam, na drugi strani, je njegovo idealno delovno okolje.
Kaj drugega bi bilo za prvo turo bolj primernega kot ena dobra stara Barjanka, le da sva namesto po Jurčkovi do Ižanke štartala po Poti spominov, nato pa jo namesto čez Mateno do podkrimskih vasic ubrala med polji in njivami. Na asfalt sva se za kratek čas vrnila le toliko, da sva se ustavila na Jezeru, potem pa sva spet odvila na barjansko gmajno. Prečila sva trohnečo leseno brv, peljala mimo črede konj in na blatni gozdni stezi krstila bicikel, kot se zagre. Uživala sem v vsakem trenutku, v vseh dvainštiridesetih kilometrih ture, kljub temu da se mi je na grobem makadamu na trenutke zdelo, da se ne premikam naprej, ampak le ugrezam navzdol. Bojim se, da bom v naslednjih tednih grdo zapostavila cestno kolo.
Na koncu je bil Verdi tako prašen, da je bilo skozi vso umazanijo komaj še prepoznati njegov lesketajoč se zelen odtenek. Ampak za to ga imam in če bi bilo po moje, ga ne bi šla splaknit že takoj naslednji dan. Verdi je gorc, ampak bolj kot za kakšne pretirane hribovske vzpone ali manevre preko korenin mi bo zaenkrat služil predvsem za barjansko makadamkanje. Zaenkrat.
Druga barjanska potepanja:
Po pijavški barjanski poti
Jutranji sprehod ob Kozlerjevi gošči
Vikend ekskurzija s kolesom: k Plečniku in še kam
Prva letošnja: Barjanka
Barjanka