Zakladi Slovenije: odkrivanje Slovenskih goric s kolesom

Ne vem, ali bi se najin tridnevni izlet s kolesi med tistimi pravimi zagrizenci nad večdnevnimi kolesarskimi popotovanji v resnici lahko štel za bikepacking, a dejstvo je, da sva si oprtala nahrbtnika, kljub nerodnim kolesarskim čevljem niti ne tako zelo nabasana, popokala specialki in sva šla. O kolesarjenju po Slovenskih goricah je Mr. P. razpredal že nekaj časa in že nekaj časa je imel tudi zrisanih par tras. Jaz sem izbrala prenočišče.

Z vlakom do Maribora

V kakšni drugačni zasedbi bi Mr. P. štartal kar iz Ljubljane in brez težav zagotovo prišel na cilj. Mogoče bi jaz tudi, a brez nahrbtnika na ramenih in po vsej verjetnosti šele naslednji dan in z daljšim vmesnim postankom. Zadnje čase nama vse bolj prihaja v navado, da se vsake toliko na kolesarske izlete odpraviva z vlakom. To je vsakič posebna dogodivščina in skoraj vsak vlak, na katerem sva bila, je imel prostor za kolesa urejen malo drugače. Še čisto vedno doslej sva naletela na izjemno prijazne sprevodnike, tako moške kot ženske, vedno pripravljene priskočiti na pomoč. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Skupaj z nama (in svojimi električnimi kolesi) je iz Ljubljane potovala tudi skupina prijateljev srednjih let, ki so se odpravljali na večdnevni kolesarski izlet nekam v litijske konce. Tam so naju zapustili, midva pa sva prestopila v Celju in med čakanjem na mednarodni vlak, ki je z zamudo prihajal iz Zagreba, skočila na glavni trg poškljocat par znamenitosti. Čez dobro uro in polurno zamudo, natančneje ob deset petinpetdeset, sva prispela v Maribor.

Kolo pod noge in med griče Slovenskih goric

Slovenske gorice, največje slovensko gričevje, ki se razteza med rekama Dravo in Muro ter med Avstrijo na eni in Hrvaško na drugi strani, je nastalo iz sedimentnih kamenin, nastalih iz usedlin panonskega morja, ki se je v preteklosti nahajalo na tem območju. To sem nekje prebrala, ko sva z vlakom drvela proti Štajerski. Pa tudi, da se Slovenske gorice v osnovi delijo na zahodne in vzhodne ali Ljutomersko-Ormoške, ki zajemajo, prehajajo v ali pa mejijo na (tema je diskutabilna) Prlekijo, pokrajino s precej težko določljivim geografskim položajem. Tega nisem vedela.

Ko sva na mariborski železniški postaji zaužila prvo dozo kalorij, zapela in zavezala kolesarske čevlje in nataknila čeladi, je v smeri proti Ljubljani v zraku lebdel le manjši siv oblak. Bilo je vroče in komaj sva čakala, da se spraviva iz mesta. Neučakano sva zavrtela pedala, nekaj časa še vozila ob Dravi, nato pa jo mahnila v hrib. Okrog naju so se odpirali vinogradi, v njih so stale zidanice, po zelenih vrhovih cerkvice, za nama pa se je kmalu dodobra stemnilo in v daljavi se je zaslišalo celo grmenje. To nama je sicer pognalo nekaj adrenalina po žilah in v noge, a z nahrbtnikom na rami vseeno ni šlo tako hitro kot sicer, vsaj meni ne. Pred nama se je bleščala avtocesta, od katere sva se vedno bolj oddaljevala, nato pa zavila desno pod mogočni grad Hrastovec. Če se na asfaltu ne bi pojavile prve kaplje, bi se verjetno povzpela še nanj, tako pa sva raje še malo bolj pritisnila na pedala, da bi čim prej premagala kucelj, na katerem sva bila in ubežala bližajoči se nevihti.

Ni nama uspelo, ujel naju je dež in tik pod vrhom sva bila primorana vedriti pod streho edine tamkajšnje hiše. Ko je le še malo kapljalo, sva nadaljevala vzpon in ravno ko sva dosegla vrh, se je znova ulilo. Na najino veliko srečo se je to zgodilo v bližini pokrite avtobusne postaje, v zavetju katere sva nato preživela kar lep čas oziroma naslednjih nekaj nalivov. Pihalo je iz vseh smeri in najin prvi bikepacking izlet je nenadoma postal sila neprijeten. Morda pa se je s tem v resnici šele začel – brez prave nevihte namreč (vsaj tako pravijo) ni pravega bikepackinga. Čas sva si poskušala krajšati z lahkotnim klepetanjem, urejanjem slik na telefonih in opazovanjem ljudi, ki so vozili mimo.

Zjasnilo se je šele dobro uro in pol kasneje in še nadaljnje pol ure sva počakala, da se je vsaj delno posušila tudi cesta. Potem se je začel talepši del poti in dež in mraz izpred nekaj ur sta bila hitro pozabljena. Najprej sva se spustila v dolino, nato pa se – tako sva se spet lahko dobro segrela – pognala navkreber, v vasico na vrhu hriba z razglednim stolpom, ki sva ga ves čas opazovala že iz zavetja avtobusne postaje. Vasica se imenuje Zavrh, železna konstrukcija pa Maistrov stolp, posvečen gospodu Vojanovu, ki je v vili čez cesto večkrat počitnikoval in, tako kot midva, užival v lepotah tamkajšnje pokrajine. Razgled s stolpa je bil fantastičen, o nevihti pa ne duha ne sluha. V nekdanji vili, zdaj gostilni, sva spila kokakolo in pojedla sladoled, pri brunarici pa sva si v knjižici pritisnila žig.

Spet sva se spustila navzdol ter mimo neskončnih polj in simpatičnih starih domačij, obnovljenih ali pa tudi ne, nadaljevala pot proti Lenartu, središču Slovenskih goric. Tam sva si natočila sveže vode, v daljavi zagledala baziliki podobno cerkev Sv. Trojice s tremi zvoniki, še nekajkrat prečila avtocesto, nato pa ob štirih popoldan, dve uri kasneje kot načrtovano, prispela do zastavljene destinacije tistega dne.

Novodobno gozdno kampiranje – čarobne hišice na robu Blaguškega jezera

Blaguško jezero so za potrebe namakanj tamkajšnjih polj zgradili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes več ali manj služi kopanju in ribolovu, ob njem pa se od lanskega leta nahaja tudi eden od lepših nobel kampov v Sloveniji – Forest glamping resort Blaguš. Kamp sestoji iz dveh delov: naselja leseno-steklenih hišk in teras z lesenimi šotori, oboje pa povezuje gozdna kavarna, ki se zjutraj pretvori v prostor za zajtrkovanje.

Ne hodiva v resorte, nihče od naju še nikoli ni bil na glampingu in če ne bi bilo bonov, ki jih je prinesla korona doba, verjetno ne na eno ne na drugo nikoli ne bi šla. Pač pa sem pred časom nekje zasledila simpatične hiške v gozdu v skandinavskem stilu in če je kje kaj skandinavskega, potem sva midva zraven. Hiške, v notranjosti v celoti oblečene v les, so opremljene minimalistično in odete v prijetne zemeljske odtenke. Neenakomerno razdrobljene po gozdičku na vzpetini nad jezerom predstavljajo idealno lokacijo za dva-, tri-, sedemdnevni oddih. Kdorkoli jih je umestil tja, je vedel, kaj dela.

Na vhodni info točki si je mogoče sposoditi sup ali lesen čoln, gričevnata pokrajina pa obiskovalcem nudi neskončne možnosti kolesarjenja in pohajkovanja. Seveda lahko ne počnete nič od naštetega. Lahko se enostavno prepustite naravi okrog vas, poležavate pod krošnjami dreves, skozi velika panoramska okna opazujete dežne kapljice, ki polzijo proti tlom, se kopate v jezeru ali pa na enem od številnih pomolov uživate v pogledu na njegovo mirno gladino.

Tisto popoldne sva počela le še slednje.

S kolesom v Gornjo Radgono in povratek v dežju

Zbudila sva se v sončno jutro in Mr. P. se je odločil, da ga bo preživel aktivno. Jaz sem se odločila nasprotno, v hiški sem se namreč počutila sila prijetno. Odkolesaril je vse do Gornje Radgone, skočil čez mejo v sosednji Bad Radkersburg, naredil kopico fotk in se navdušil nad tamkajšnjo arhitekturo, nato pa se po krožni poti, bistveno krajši, kot je načrtoval, vrnil nazaj. Tudi tokrat ni imel sreče – nekje na pol poti ga je spet ujel dež (na srečo ne nevihta), a se kljub temu vse do doma ni ustavil.

Nazaj je prikolesaril moker in s povsem sprano verigo na kolesu in kljub zatrjevanju, da ga ni prav nič zeblo, je najprej skočil pod tuš, nato pa se zavil pod kovter in preostanek dneva tako kot jaz, tudi on opazoval dež, ki je polzel po oknu.

Čez Mursko Soboto nazaj v Ljubljano

Preden sva se v nedeljo odpravila domov, sva šla še malo naprej. Znova sva spakirala nahrbtnika, navlekla kolesarske cunje (mestoma še vlažne od prejšnjega dne), zapustila najino prikupno hiško v gozdu in čez Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer je vulkanizer prijazno namazal Mr. P.-jevo izsušeno verigo in mu ponudil špricer, ki ga je ta vljudno odklonil, nadaljevala najino kolesarsko eskapado. Peljala sva se skozi vasi s hecnimi imeni, na primer Okoslavce, se povzpela na Kapelski Vrh, nato pa naju je čakal le še spust v Radence (kjer je že sredi dopoldneva vladal pravi vrvež) ter zadnjih nekaj kilometrov do Murske Sobote. Spet je kazalo na dež, a tokrat ni bilo nič iz tega. Bila sva prezgodnja, pa sva se v najslavnejši gostilni v mestu pogrela še z domačo juho. Padlo je par kapelj, ko sva se usedla na vlak, pa je posijalo sonce, ki je, kakopak, vztrajalo vse do večera.

V Ljubljano sva se preko Ormoža in Ptuja vrnila ob pol petih popoldan. In ja, najslavnejšo vinsko cesto v Sloveniji sva zavestno izpustila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja