Porezen

Štirinajst dni poprej sva se z Matejem sprehodila na Ratitovec, teden pred tem, za osmi marec, sva s sestro mami prvikrat zvlekli na Blegoš. Ne le prvič na Blegoš, pač pa prvič na kakršen koli hrib, in to ne z avtom. Iz Škofjeloškega smo se nato z Matejo in Rokom konec marca, tistega leta, ko se zima ni in ni hotela posloviti, prestavili v sosednje Cerkljansko hribovje, natančneje na Porezen, njegov najvišji vrh.

Štartali smo v vasi Davča. Pot ni bila splužena in tudi uhojena ne in od vsega bi nam še najbolj prišle prav krplje (to nas še do danes ni izučilo, še najmanj pa do vzpona na Matajur leto dni kasneje, zaradi debelih zaplat mokrega snega enega od bolj napornih). Matej je testiral čisto frišne dereze in občasno, na kakšni trdovratno zaledeneli zaplati celo dosegel, da se mu sneg ni udrl do kolen. In pri tem zlomil palico. A je bilo v resnici prav luštno: nabrali smo si nekaj modric, se nasmejali do solz in naredili par zares lepih posnetkov. Snega je bilo na vrhu, kakopak, le za vzorec, razgled pa zavoljo dežja nekaj dni pred tem naravnost zavidajoč. V koči smo s kruhom s krožnika pomazali zadnje sledi jote. Od poskakovanja v cel sneg navzdol grede, na najstrmejšem pobočju hriba, je Mateju skoraj ušla termovka s čajem, ki ima od tistega dne na pokrovčku za oreh veliko udrtino in ki si je vsled svoje vzdržljivosti nemudoma prislužila častni naziv. Kličeva jo Buška.

Kot je to že v navadi, je slikovni material tudi tokrat deloma prispeval @matejperko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja