Belo jezero: poletna osvežitev v Ziljskih Alpah

Ko sva se s Korenskega sedla spuščala v Ziljsko dolino, sva imela do Belega jezera, ki leži na nadmorski višini devetsto trideset metrov, še dobro uro vožnje. Pa jezero v resnici sploh ni tako zelo daleč, le cesta do tja je ozka in ovinkasta, gozdnata pokrajina, posuta z majhnimi vasicami in velikimi pašniki pa naravnost čudovita, zaradi česar sva do največjega koroškega kopališkega jezera, skritega v osrčje Ziljskih Alp, potovala počasi. V Ljubljani je bilo tiste dni peklensko vroče, med visokimi smrekami avstrijske Koroške pa z vsakim višinskim metrom bolj prijetno.

Ozka gorska cesta, ki vodi do neposeljene vzhodne obale jezera (in se tam tudi konča), naju je pripeljala do manjšega kampa in prostornega, senčnega parkirišča, od koder se je odprl pogled na dolgo in ozko jezero turkizno zelene barve, ki je na bregovih zaradi apnenčastih tal (to sem izvedela kasneje) prehajala v zelo svetlo, skoraj belo barvo, od koder jezeru tudi njegovo ime. Napihnila sva sup, na travi odvrgla torbe in brisače in jo kar takoj mahnila v vodo. Kljub temu, da sva po gladini križarila vsaj kakšno uro in pol, sva na koncu preveslala komaj petino od sicer dobrih enajst kilometrov in pol dolgega jezera, res pa je, da se nama ni nikamor mudilo in da sva se vmes kopala, sončila in umikala turističnim ladjicam, ki so vozile na drugo stran. Visoko nad severovzhodnim bregom so se odpirali goli travnati vrhovi, za katerimi se je vila Panoramska cesta Goldeck, tako na severni kot na južni strani pa so se pobočja, čisto do gladine poraščena z visokimi smrekami, strmo spuščala v jezero. Na avstrijskem Koroškem sva doslej obiskala že kar nekaj kopaliških jezer, a si upam trditi, da voda nikjer ni bila lepša in bolj čista kot tukaj.

Pozno popoldan, tik preden je kopališče zaprlo svoja vrata, sva spustila sup, pobrala vso prtljago in se po ozki gorski cesti vrnila v dolino. Pa ne v Ziljsko, temveč v Dravsko, zatem pa čez Ljubelj nazaj v Ljubljano. To ni bila krajša pot, niti bolj razgledna, vendar se na robu Celovca nahaja eden od burgerjevih kraljev, ki se mu, če sva ravno na avstrijskem Koroškem, težko izogneva.

Preberi tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja