Moj mesec, ki se je letos zares začel šele nekje na polovici. Ko sem končno spet prišla k sebi, sva jo takoj mahnila v hribe: najprej peš, nato pa še z biciklom. Mr. P. ima nova kolesarska očala, jaz pa prevleki za povštra in tri male krasule.
Preberi več »
Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.
Preberi več »
Predlani sva se za moj rojstni dan potepala po Veroni, lansko leto me je čakal izlet presenečenja na Vogel. Letos sem si destinacijo, moje drage Julijce, izbrala kar sama, manj vpliva pa sem imela na čas, ko se je rojstnodnevni izlet mogel zgoditi, saj nas je že v začetku junija vse po vrsti napadel hud prehlad. Potem je prišel štiridnevni podaljšan vikend. Prva dva dni vreme ni bilo naklonjeno hribolazenju, tretji dan ni obratovala kaninska žičnica. Vse se je končno izšlo v četrto in na praznični torek sva jo z zanosom mahnila na Prestreljenik, dva tisoč štiristo devetindevetdeset metrov visoko goro, ki se pne nad smučiščem Kanin.
Preberi več »
Z mami na prvomajski potep, z Mr. P.-jem v drugomajske hribe, z ekipo Dolomiti prvikrat v živo spremljat eno od etap italijanskega Gira. Najinim sobnim rastlinam se je pridružil nov družinski član, Mr. P. je na skali demonstriral počep s stilom, v drugi polovici meseca pa me je obiskal moj najljubši romunski sekić pekić.
Preberi več »
In to tako kot se zagre: s čepico na glavi, piščalko v ustih in zastavo pod roko.
Planinarjenje med prvomajskimi prazniki je nekaj najboljšega. To je čas, ko se topla zimska puhovka že lahko umakne lahki prehodni vetrovki. To je čas, ko je v zavetrnih legah mogoče sleči tudi toplotni sloj in vrhove osvajati lahkih nog in kratkih rokavov. Predvsem pa je to čas, ko v hribih ni žive duše. To pa zato, ker so vsi na morju.
Preberi več »
Na sončen prvi majski dan sva se z mami odpravili na spontan izlet. Ker je odločitev padla v zadnjem trenutku, cilja, še manj načrta, nisva imeli, edini pogoj je bil ta, da se v velikem loku izogneva cestam proti morju, saj je v tisto smer že zjutraj in že na ljubljanski obvoznici vse stalo.
Preberi več »
Na Igriško na ogled enega najlepših ljubljanskih stanovanj, z muzejskim vlakom v Radovljico na festival čokolade in arhitekturni sprehod po mestu. Harari je prebran, na okenski polici pa ždita dve novi rožci.
Če ne veste, katera žival je bila v zgodovini človeštva udomačena prva, kakšna so bila prva naselja in kako so se razvila, kateri gen je tisti, zaradi katerega naj bi hitro in visoko kalorično hrano goltali hitreje in z večjim užitkom kot tisto tazdravo, kako se je razvila prva pisava ter da onesnaževanje morij predstavlja tretji val izumrtja živali na zemlji; če vas zanima, zakaj so gigantske želve na otočju Galapagos uspele uiti izumrtju, zakaj je imela kmetijska revolucija za večino udomačenih živali katastrofalne posledice in kako jo je ameriškim astronavtom, ki so pred poletom na luno vadili v puščavi na zahodu ZDA, zagodlo indijansko prebivalstvo, je Sapiens pravi naslov. Tole je moj izbor najboljših (nekaj) deset.
Preberi več »