Njegov prvi krimič me, če zadevo nekoliko olepšam, ni pretirano navdušil, a sem se vseeno odločila, da mu dam še eno priložnost. Mogoče bo ta boljša, sem si optimistično prigovarjala. Mogoče ti bo pa čisto všeč, je pripomnil Mr. P. Pa bi jo po prvih nekaj straneh najraje zabrisala v kot.
Preberi več »
Črne plaže, mahovnata polja lave in neobljudena hribovja na jugu Islandije so name naredili tako močan vtis, da se mi je zdelo, da lepša pokrajina pač ne more obstajati. A ko smo se pomikali proti vzhodni regiji in nam je najprominentnejši islandski ledenik začel kazati svoje bele jezike, se mi je pred očmi znova odprl nov svet: drugače lep, drugače čaroben, drugače rajski.
Preberi več »
Četrti dan našega potovanja smo zapustili Reykjavík in začeli tisti pravi islandski roadtrip. Bil je to prvi, južni odsek dobrih tisoč tristo kilometrov dolge krožne ceste, ki smo se je lotili v nasprotni smeri urinega kazalca. Prtljažnika naših dveh Dusterjev sta bila polna skoraj do stropa, za kar je bilo krivo dejstvo, da se je bilo treba založiti s hrano za naslednjih nekaj dni, vključno z dvanajstimi cimetovimi polžki, vsled katerih smo se še zadnjič zapeljali skozi prestolnico in za katere smo odšteli skoraj toliko kot za škatlo špecerije v enem od cenovno ugodnejših supermarketov. To je bila ena (pravzaprav pa kar edina) rešitev, s katero smo vsaj malo nižali sicer precej visoke stroške počitnikovanja na Islandiji.
Preberi več »
Poznamo se slabih šestnajst let in v tem času smo skupaj doživele že marsikaj in si stale ob strani ob največjih življenjskih prelomnicah, onih taluštnih pa tudi tistih malo malo manj lepih. Šestnajst let je minilo skoraj tako hitro kot pretekli vikend, ko smo jo po dolgem času znova mahnile na morje. Fantje, možje, otroci, partnerji… ti so tokrat ostali doma. Delno tudi skrbi. Hrana in pijača pa ne. Torbe za na plažo so stale čudno postrani, ker v njih bilo igrač in osvežilnih robčkov. Hladilna torba je bila polna, a v njej ni bilo soka. Jedle smo ko se nam je zahotelo. Na plaži smo s kremo najprej namazale sebe. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.
Preberi več »
Vse, kar je bilo kdaj izrečenega in zapisanega o dih jemajoči islandski pokrajini, je res. Islandija je dežela tisočerih naravnih čudes in še tako krepki presežniki se na trenutke zdijo zdaleč prešibki, da bi bilo njene lepote mogoče opisati z besedami. Lahko pa poskusim. Največji vulkanski otok na svetu, dežela ognja in ledu, aktivnih vulkanov in mogočnih slapov, bruhajočih gejzirjev in vročih bazenov, črnih plaž in prostranih ravnin, s travo poraščenih črnih hiš, čokatih islandskih konjev, košatih ovac in puloverjev lopapeysa.
Preberi več »
Popoldanski sprehod do Lovrenških jezer, nekajurni obisk v najboljši vasi na svetu, konec meseca pa… potovanje na sever.
Na Rogli, pri Domu na Pesku, v soboto popoldan ni bilo pretirane gneče. Uro in pol dolgo pot, ki pri Mašinžagi, spodnji postaji smučišča, zavije desno v gozd in se sence košatih iglavcev drži vse do vrha, sem v zmernem tempu prehodila v dobri uri. Med vrhovi temno zelenih smrek je poplesaval blag poletni vetrič, z neštetih mravljišč so čez pot maširale kolonije mravelj. Preskočila sem par potokov, premagala dva blaga vzpona, nato pa se je med drevesi že prikazala streha lesenega razglednega stolpa, ki stoji na robu barja.
Preberi več »
Poslednja želja umirajočega Asserja Toropainena, požigalca mnogih cerkva, je postaviti leseno cerkev. Pred odhodom na oni svet ustanovi Zavod smrtne cerkve Asserja Toropainena, gradnjo pa zaupa svojemu vnuku Eemeliju, nekdanjemu direktorju bankrotiranega podjetja Bruna severne dežele, d.o.o. Slednji nalogo vzame silno resno in v prostrani finski divjini, ob idiličnem jezeru Ukonjärvi, kaj kmalu zraste ne le cerkev, ampak cela vas…
Preberi več »