vselepoinprav.si
V Zürich z vlakom
Najdaljša do sedaj je bila tista do Münchna, najlepša do Dunaja, nazadnje pa sva z vlakom izletnikovala v sosednjem Kranju. Potem sva se nekega januarskega popoldneva odločila, da greva z vlakom v Zürich. Na nočni vlak, ki je prihajal iz Beograda in je imel za seboj že nekaj sto kilometrov, sva v Ljubljani skočila ob devetih zvečer. Dobrih dvanajst ur kasneje, po vožnji skozi s snegom pobeljeno Avstrijo, menjavi vagonov v Schwarzachu in natanko petminutnem prečkanju Lihtenštajna, sva na züriški železniški postaji kupila tridnevni karti za tamkajšnji mestni promet.
Preberi več »
Još pamtim onaj dan
Stožice, 15. februar 2018. Kakršenkoli komentar bi bil bodisi prešvoh bodisi prekičast: Plavce je enostavno treba doživet.
Spet doma: zima v Brezju
V hiši mojih staršev, v zgornji dnevni sobi, ki se nikoli ni zares uporabljala, pod televizijo, ki je nihče ne gleda, stoji zaprašen star videorekorder, ki mi ga je enkrat za rojstni dan podarila teta. Pod njim je približno ducat doma posnetih filmov sumljive kakovosti, nerodno zmontiranih in z bistveno predolgimi kadri. A med njimi sta dva, ki imata med našimi družinskimi člani prav posebno mesto in ki bi ju lahko gledala kadarkoli in ob vsaki priložnosti. Prvega smo poimenovali Kristina – njegova zvezda je devetmesečna dojenčica, ki bolj ali manj pomanjkljivo oblečena zganja vragolije, kakršne pač pritičejo dojenčicam take starosti. Naslov drugega je Zima v Brezju.
Januar
Prvi zares pravi zimski dan se je letos zgodil na Lipanci, kjer so se tresli macesni in lomile lopatke. Zatem smo z Ojstrice nad Bledom (skupaj s četrt Slovenije in skupino korejskih turistov) občudovali našo najslavnejšo turistično destinacijo. Po bananinem kolaču je iz pečice zadišalo trikrat. Iz škatle na dnu omare sem pod bralno lučko privlekla igračko, za katero sva s Kristino v osnovnošolskih letih pokurili neskončne količine AAA baterij. Zadnjega januarja je babi Jožefa praznovala svoj sedeminosemdeseti rojstni dan. Nesporna zmagovalka meseca je pisava starega tipkalnega stroja.
Blejska koča na Lipanci
Umirjen sprehod do Blejske koče na Lipanci, ki se je sprevrgel v adrenalinsko vijuganje med iglavci in lomljenje plastičnih lopatk in ki ga nista prekašala ne bližnje srečanje s terenskim vozilom na ostrem ovinku sredi gozda ne pristajanje helikopterja na s snegom prekriti planini. Malodane popoln zimski dan. Preberi več »
V muzej in na kavo, IV.
Jutri bo bojda turobna nedelja in potemtakem idealen dan za obisk muzejev. Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, naprimer, kjer se je konec decembra odprla razstava Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor. To je tisti stric, ki je dizajniral bolnišnice, med drugim tudi izolsko in ljubljanski Klinični center. Monokromatična makete slednjega na sicer ne najbolj privlačno ljubljansko zgradbo vrže povsem novo luč. V grajski kapeli je na ogled razstava Neuresničeni parlament, na kateri sta predstavljena stavba parlamenta arhitekta Vinka Glanza ter neuresničeni projekt Katedrala svobode Jožeta Plečnika. To je tisti stric, ki je zdizajniral pol Ljubljane. Preberi več »
Zelenica
Na zadnji dan starega leta sva šla še zadnjikrat v hribe. Pravzaprav je od zadnjega hribolazenja minilo že več kot dva meseca in to enostavno ni bilo več sprejemljivo. Moj edini pogoj je bil sneg, Matejev pa zvrhan krožnik kakšne od domačih jedi, po možnosti takšne z veliko vsebnostjo zelja. In tako sva jo mahnila na Zelenico.