Če bi mi kdo pred dobrim letom dni, ko sem se s kolesarjenjem spogledovala še bolj na daleč, rekel, da bom v ne tako daljni prihodnosti brez hujših naporov pribrcala iz Ljubljane do Črnomlja, bi mu rekla, da se mu je skisala pamet. Pa sem. Včeraj, v krepkih štirih urah, z nekaj truda in v družbi dveh fantov, ki v moje sposobnosti nista podvomila niti za hip. Preberi več »
Lani v Verono, letos na Vogel. Obožujem izlete presenečenja, a bi težko izbrala najljubšega. Prvič sem z Rozi prisopihala na Rakitno in občutek je bil fenomenalen. Na vrhu, seveda. Po Selški dolini sva se junija potepala kar trikrat, od tega naju je pot enkrat zanesla vse do Davških slapov. Z odprto streho Matejevega malega zelenca sva se konec meseca z avtovlakom zapeljala po slikoviti Bohinjski železniški progi.
Niso vse tragikomedije zabavne, razen tiste od Paasilinne. In nima vsak moški lepih stopal, razen ladjar Aulis Rävänder. Aulis ima pravzaprav vse: lepa stopala, zvestega vlačilca Vulcanusa in nezvesto ženo Liiso. Preberi več »
Očitno že delam nekaj prav, da me je za rojstni dan že drugo leto zapored čakal izlet presenečenja. Prvi del darila in prvi očiten namig so bili novi Alpinini gojzarji, s katerimi sem se spogledovala že vse od začetka pomladi. Ko je v soboto zjutraj prej kot za v službo zazvonila budilka, sem popokala nove čeveljce, nekaj zadnjih sladkih ostankov sredinega praznovanja in ubrali smo jo proti Gorenjski. Ko smo pri Lescah zavili proti Bledu, je bilo že jasno, da se odpravljamo v Julijce, moje najljubše, in ko smo pot potegnili do Bohinja so se potrdili moji sumi, da jo mahamo na Vogel. Preberi več »
Se je začel s kratkim, a zelo zelo sladkim potepanjem po Stockholmu in njegovi okolici. April je tudi mesec, ko se zame (ne pa tudi za Mateja, zanj zimske temperature pač niso ovira) začne sezona rekreativnega kolesarjenja. Pa motoristična sezona. V Brezju pa sezona vrtnarjenja.
Ovinki in hribčki brkinške sadne ceste so Mateja tako prevzeli, da sva jo le dva dni zatem, ko jo je po dolgem in počez obdelal s kolesom, prevozila še z motorjem. Sadna drevesa so bila v polnem razcvetu in zrak je dišal po medu. Nikjer ni bilo žive duše, le nekje v daljavi se je vztrajno oglašala kukavica.
Pravzaprav bolj pozno popoldne – večino dneva sva se z mami namreč potepali po Dolenjski, od koder sva domov prišli polni vtisov in s polnim prtljažnikom sadik zelenjave, začimb in dišavnic. Takoj sva se lotili dela. Preberi več »
