Tadej Golob: Dolina rož

Tudi nekdanji superpolicist, zdaj novopečeni zasebni detektiv Taras Birsa, si mora kdaj pa kdaj vzeti čas zase. In kaj takrat počne? Kolesari po Polhograjcih, teka po Rožniku in dolini pod njim, za šalo prebira članke v nemških časopisih in Ano Karenino. Slednjo zaenkrat še slovenščini.

Vse skupaj njegovemu karakterju očitno kar dobro dene – če ne drugega, se obnaša vsaj malo manj homofobno. Česar pa ne bi mogla trditi za njegova bivša sodelavca, nesrečna mala Slovenceljna, ki ju zanimajo le alkohol, (čim bolj mastna) hrana in razmere na cestah. Izredno težko se je vživeti tudi v lik njunega novega šefa – hladnega, povzpetniškega mladega policista, ki ne pije kave in je potemtakem čudaško in popolnoma nesocialno bitje. Za slednje so, kakopak, krive travme iz otroštva, povezane z (kako izvirno) (ne)doseženimi centimetri in posledično – zavrnitvijo.

Saj se trudim, res se. In v primerjavi s prejšnjima dvema krimičema, mi je bil ta v resnici še najbolj všeč. Všeč mogoče ni ravno prava beseda. Znosen, če že. Hitro se bere, tega mu res ne gre oporekati. Ko se mi le ne bi pred očmi nenehno slikal presneti Cavazza.

Prvi dve iz serije:
Tadej Golob: Jezero
Tadej Golob: Leninov park

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja