vselepoinprav.si

Njegov prvi krimič me, če zadevo nekoliko olepšam, ni pretirano navdušil, a sem se vseeno odločila, da mu dam še eno priložnost. Mogoče bo ta boljša, sem si optimistično prigovarjala. Mogoče ti bo pa čisto všeč, je pripomnil Mr. P. Pa bi jo po prvih nekaj straneh najraje zabrisala v kot.

Pravzaprav ne vem, ali me je bolj zmotila homofobna naravnanost nekaterih likov, pa čeprav naj bi šlo le za njihov karakter, ne pa tudi, upam, stališča avtorja, ali so me bolj razjezili stereotipni moški, ki preklinjajo zdravo življenje in se mrščijo nad vsem z oddelka sadjezelenjava, in ženske, ki natihem razmišljajo, da bo prej ali slej, tako pač to gre, potrebno roditi kakšnega otroka, ne glede na to ali si tega želijo ali ne. Najpopolnejši je seveda še vedno Taras, protagonist (beri: superjunaksuperpolicist), izvzemši njegovo šibko točko, par desetletij mlajšo sodelavko Tino. Avanturica, ki se je začela že v Jezeru, je še vedno v polnem zamahu in, iskreno povedano, nisem čisto dobro razumela, v katero smer se pravzaprav razvije njun odnos na koncu knjige.

Če bi že morala izpostaviti kaj pozitivnega, sta to struktura pripovedi in razmeroma spreten način stopnjevanja napetosti s poglavji, ki se končujejo takrat, ko je najbolj zanimivo in prehajajo v nova poglavja z drugimi, navadno manj napetimi temami. Prebrala sem jo v hipu, ker je, roko na srce, hitro in zelo lahko berljiva. To pa je tudi vse: nezahtevno poletno branje, ki ga zlahka pozabiš.

Po pričakovanjih in še vedno kar nekaj korakov za Skandinavci.

Preberi si tudi:
Tadej Golob: Jezero