Jesenski sprehod z Belopeških jezer do koče Zacchi
Ko sva si nekaj čez enajsto dopoldan pri Zgornjem jezeru zavezovala gojzarje in zapenjala vetrovki, so se tik nad gozdno mejo še vedno zadrževali megličasti oblaki in zakrivali pogled na mogočne stene Mangarta na eni ter prepadna pobočja Ponc na drugi strani. Mahnila sva jo po gozdni cesti, ki se je vila naprej po dolini, nato pa na razpotju izbrala pešpot številka petsto dvanajst, ki je s ceste zavila levo in navkreber. Ob zmernem vzponu sva prehodila kar lepo število stopnic, prečila manjši potok in srečala nekaj pohodnikov, a je bilo slednjih bolj malo, saj je koča, ki sicer slovi po okusnih domačih jedeh, do decembra, ko se začne zimska sezona, že zaprla svoja vrata (in rdeča polkna).
Po dobri uri, v kateri so skozi oblake prodrli sončni žarki in zlato ožarili vse okoliške macesne, sva dosegla kočo, po domače Rifugio Alpino Luigi Zacchi, ki se je kopala v popoldanskem soncu. Pred nama se je dvigala mogočna severna stena Mangarta, za nama pa s soncem osvetljen vrh Velike Ponce. Na terasi sva pomalicala, zatem pa jo najprej mahnila do razgledišča, od koder se je odprl pogled na Zgornje, Mangartsko jezero in nad njim Višarje, nato pa se povzpela še do zavetišča pod Ponco – majhne, kamnite hiške, skrite med rumene macesne, na podstrešju katere je ob slabem vremenu mogoče zasilno prenočiti. Ko sva se po slabi uri vrnila do koče, se je sonce že skrilo za vrh Mangarta, terasa pred kočo je bila prazna, temperatura pa vse nižja, zato sva se – zavoljo raznolikosti, pomanjkanja svetlobe in položnejšega terena – spustila nazaj do jezera.
Tam sva gojzarje zamenjala za superge in se zapeljala do Spodnjega, Kalškega jezera. V gostilnici na obali sva naročila torteline, polnjene z zelišči in dimljeno rikoto ter njoke z omako iz natrgane italijanske klobase in treviškega radiča. Oboje je bilo za prste obliznit, krožnik pa s kruhom pomazat. Ko sva zatem ob pogledu na večerno nebo, na katerem so se ena za drugo risale nežne pastelne barve, srebala vročo čokolado in espresso macchiato, nama je bilo žal le ene stvari – da se v Mangartsko dolino ne odpraviva pogosteje.
Preberi tudi: