Na morje: po sledeh naših ribičev
Ni se zgodilo prvič, da naju je prispevek v eni od oddaj informativno-izobraževalnega programa nacionalne televizije tako zelo navdušil, da sva predstavljeno lokacijo nemudoma dodala na nenehno rastoči, nikoli dokončan seznam še neosvojenih hribov, manj znanih in še manj obljudenih krajev ter bližnjih in malo manj bližnjih držav, ki bi si jih želela obiskati, po možnosti v ne tako daljni prihodnosti. To je razmeroma dolg spisek, na katerem se ves čas pojavljajo nova imena, sem ter tja pa nama kakšnega od njih uspe tudi odkljukati. Osmi februar je bil dan, ko sva naredila eno od kljukic.
Na robu kraške planote: po tamkajšnjih pešpoteh
Za Primorje je sta bila tistega dne napovedana sonce in močna burja – še en razlog več, da sva jo že zgodaj zjutraj podurhala iz oblačne Ljubljane, ker kaj drugega je za Ljubljančane pozimi na morju bolj zanimivo kot nekaj poštenih sunkov burje. In res: pri Nanosu se je razjasnilo, veter okrepil in v zamejski vasici Križ dvesto metrov nad Tržaškim zalivom na samem robu kraške planote sva se znašla kot bi mignil. Oblečena v več plasti termo perila in puloverjev sva se sprehodila skozi vas in poiskala Žajbljevo pot – štiri kilometre dolgo sprehajalno stezo, ki iz Križa vodi do sosednje Nabrežine. V zavetju hriba in visokih dreves sva hodila po široki, prazni poti, s katere se je med borovci odpiral pogled na od vetra razburkano morje.
Ko sva dosegla Nabrežino so naju table usmerile na Ribiško pešpot, starodavno ribiško stezo, katere nastanek sega v najbolj rodovitno obdobje slovenskega ribištva, v katerem so nabrežinski ribiči s svojimi deblaki, ki so jih imenovali čupe, hodili na lov na tune. Pot se je iz gozda po strmi pečini v številnih ovinkih in po sedemsto petdesetih stopnicah spuščala proti morju, vse do zaliva z majhnim pristanom s preprostim imenom Pri čupah.
Sprehodila sva se po pomolu in malo po plaži, a se je veter znova okrepil, zato se tam nisva zadržala prav dolgo, pa še provizorična, izven sezone povsem zapuščena infrastruktura malega plažnega kafiča, ki se nekako ni skladal s preteklostjo tamkajšnjega zaliva, je delovala nekoliko antiklimaktično. Vrnila sva se po isti poti, po istih sedemsto petdesetih stopnicah in serpentinah, le da je šlo navzgor nekoliko počasneje.
A sva pravo burjo izkusila šele, ko sva se vrnila nazaj v Križ in če z gospo Jasno ne bi bila dogovorjena, da nama pride odpret muzej, v celi vasi verjetno ne bi srečala niti enega človeka.
Ribiški muzej Tržaškega primorja v najstarejši slovenski ribiški vasi
Gospa Jasna, etnologinja po poklicu, po rodu pa čisto prava Kraševka, ki se je samo zaradi naju pripeljala iz sosednje Nabrežine, se je izkazala za neskončen vir informacij in zgodbe o razvoju slovenskega ribištva na Tržaškem so kar vrele iz nje. Tako sva med drugim izvedela, da so stezo, po kateri sva se vzpenjala še uro poprej, uporabljale predvsem peškadorke – ženske, ki so sveže ulovljene ribe hodile odkupovat od ribičev in jih v velikih košarah na glavah po vseh tistih stopnicah nosile v vas dvesto metrov nad morjem, od tam pa prodajat v sosednje kraje; ko je v Trst prišla železnica, pa tudi dlje v notranjost pokrajine. S prodajo rib so lahko kar dobro zaslužile in so bile zato pogosto zaslužne za šolanje otrok iz običajno precej revnih družin.
Izvedela sva, zakaj so naši ribiči uporabljali tako enostavne, skorajda primitivne čolne, kot so bile čupe. Ker se tržaška obala večinoma spušča strmo v morje in je primernih mest, kjer bi se lahko nahajali ribiški pristani, bolj malo, so bili robustni deblaki edina oblika čolna, ki se jo je dalo brez večjih težav in škode zvleči visoko na obalo. Čupe, izdolbene iz hlodov primorskega bora ali hoje so bile zaradi svoje oblike in vrste lesa prav tako zelo hitre in so se pri lovu na bliskovite tune izkazale za izjemno uporabne. Zaradi značilnosti obale in visokega kraškega robu se je na tem mestu tako razvil tunolov na slovenski način, ki je vsakokrat predstavljal edinstven dogodek, v katerem je sodelovala cela vas. Pristanišče Pri čupah, za katerega so ribiči prosili več desetletij, je bilo zgrajeno šele leta 1929, čupe pa so se v rabi ohranile vse do druge svetovne vojne.
Podučena sva bila o različnih vrstah mrež, pa o košarah, ki so jih uporabljale peškadorke in težkih potapljaških oblekah, ki so jih v kasnejšem obdobju nosili slovenski potapljači, ki so gradili domača in tuja pristanišča. Izvedela sva marsikaj o več kot tisočletni zgodovini slovenskega ribištva na Tržaškem – tako o njegovih najrodovitnejših letih kot tudi o njegovem zatonu kot posledici političnih sprememb, invazivnega ribolova in odhajanja slovenskih ribičev v tujino. Vse to je spremljalo bogato slikovno gradivo in hkrati z najinim navdušenjem, ki je naraščalo od panoja to panoja, je raslo tudi zavedanje, kako malo Nekraševci in neribiči pravzaprav vemo o tem delu slovenske zgodovine. Na koncu sva gospe Jasni zagotovila, da na obisk nedvomno kmalu pripeljeva tudi kakšnega od prijateljev in znancev. Poslovili smo se in odšli vsak na svoj konec. Ker je pihala močna burja, zelo na hitro.
Na morje: Enodnevni potep v Gradež
Pozimi na morje: Izola
Pozimi na morje: Na potep v mesečev zaliv in sprehod skozi Piran
Pozimi na morje: Krk
Jeseni na morje: Rab