Pozimi na morje: na potep v Mesečev zaliv in sprehod skozi Piran

Prvo nedeljo v februarju, zjutraj, a ne zelo zgodaj, se je po ljubljanskih ulicah kotalila gosta megla, skozi katero se je tu in tam priplazil kakšen sončni žarek. Čez dan naj bi se zjasnilo in tudi odmeglilo, a le v osrednji Sloveniji – napoved za jugozahodni del je bila bolj turobna. Ni bil najlepši dan za izlet, še najmanj proti Primorski, kjer je megla v pasovih že ovirala vidljivost, a idealen za naju, ki se od vseh plaž najbolje počutiva na zimskih: praznih in tihih, nad katerimi se po možnosti dvigajo bele meglice. Če še enkrat pomislim, je bil to pravzaprav najboljši dan za izlet na obalo.

Po najdaljšem neokrnjenem pasu obale v Tržaškem zalivu

Lahko bi štartala ob obali, na strunjanskem parkirišču, a je Mr. P.-ja premamila ozka, strma cesta, ki je malo pred tem zavila v klanec. Avto sva tako pustila nasproti cerkvice na vrhu hriba. Tam ni bilo gneče kot na parkirišču spodaj, pa tudi če bi bila: na izlet sva se odpravila z najinim novim-starim-podarjenim avtkom – malo rdečo Dacio, ki jo je Mr. P. pripeljal iz Romunije. In če je najin zvesti Šved prostoren, je Dacia okretna in kratka in jo je mogoče stlačiti tudi v še tako ozka parkirna mesta. Pa sva jo, četudi je v resnici ne bi bilo treba.

Pri Strunjanskem križu je bilo kar nekaj sprehajalcev, katerih število pa se je naglo zredčilo, takoj ko sva se od znamenja oddaljila. Med brazdastimi debli borovega gozda se je odpiral vse lepši pogled na Mesečev zaliv, nad katerim so se dvigale mogočne flišne stene Strunjanskega klifa. Štiri kilometre dolga obala, ki se razteza med Simonovim in Strunjanskim zalivom naj bi bila najdaljša neokrnjena obala v Tržaškem zalivu in razen peščice sprehajalcev in enega razposajenega štirinožca, ki ga nizke temperature niso ovirale in je čofotal po mrzli vodi, sva imela plažo praktično zase.

Pod gladino so se lesketale bisernate školjke in sem ter tja kakšen morski klobuk; rahli valovi so nežno pljuskali ob skale, mestoma porisane s puščicami za nudistično plažo, z morja pa se je proti obali počasi, a vztrajno vlekla vse bolj gosta megla. Nad nama se je vzpenjala prodnata terasa v neštetih sivo-rjavih odtenkih in prav nikamor se nama ni mudilo.

Bila je oseka in lahko sva se sprehodila okrog rta Ronek, od koder sva se po strmi stezi spet povzpela na klif. Tam zares nisva srečala nikogar. Megla se je že povsem približala obali in v daljavi ni bilo več mogoče razločiti kje se konča morje in kje začne nebo. Kljub temu sva v bližini plaže opazila nekaj čolnov, najbrž ribiških, ki so lebdeli na mirni gladini.

Skozi nizek gozdič in mimo čudovitega terasastega nasada oljk sva se vrnila na stezo, ki pelje po robu klifa, od koder je pogled na zaliv že dodobra prekrila bela megla. Mr. P. je čisto resno in brez kančka cinizma potrdil, da je to njegov najljubši letni čas na morju in da bi bil razgled ob sončnem vremenu kičast in dolgočasen.

Med skrivnostne stare zidove najlepšega obmorskega mesta

Lep čas je že od tega, odkar sva se nazadnje potepala po Piranu, Mr. P. pa sploh še nikoli ni bil niti pri cerkvici na hribu niti na nekdanjem mestnem obzidju, ki se dviga za njo. Sprehodila sva se mimo prve in se povzpela na drugega, vmes na eni od ulic mimogrede odkrila dvorišče minoritskega samostana in vhod v piransko gimnazijo, nato pa v enem od praznih lokalov še bolj praznega Tartinijevega trga posrkala kavo in gin.

Morje na piranski Punti ni bilo tako mirno kot v Strunjanu, ob skale so pljuskali visoki valovi, po ulicah pa je bril hladen veter. Iz nahrbtnika sva zvlekla vse rezervne plasti oblek in zelo hitro mi je bilo žal, da sem doma pustila s flisom podložen trak. Redki domači sprehajalci so bili oblečeni v dolge debele bunde in skriti pod debele kape in čisto malo je manjkalo, da si je nisem v (mislim da edini odprti) ulični trgovinici kupila tudi sama. Očitno sva pozimi vseeno premalokrat na morju in to bo treba popraviti.

Ko je dnevna svetloba začela pojenjati, sva se odpravila proti najini mali rdeči Dacii, a brez fotodokumentacije, da je ta zares bila na morju, ni šlo. Mr. P. se je zapeljal do Tartinijevega trga, jo nato parkiral ob obali, naravnost pred policijsko postajo, in se delal Francoza. Po uspelem fotošutingu pa se je malo delal še Romuna, ko ga je ogovoril prijazen stric, ki nama je povedal, da je bil dvakrat v življenju v romunskem obmorskem letovišču v Constanți in strinjala sva se, da je slednja, tako kot Piran, zares lepo mesto. Zaželel nama je srečno pot, zahvalila sva se mu in se odpravila na dolgo potovanje do Ljubljane.

Sorodni prispevki:
Pozimi na morje: Krk
Jeseni na morje: Rab

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.