vselepoinprav.si

Kot otrok nikoli nisem bila v Italiji na morju in po pravi italijanski plaži sem prvič postopala šele na končnem izletu v osmem razredu osnovne šole, ko smo v treh intenzivnih dneh obdelali Rimini, San Marino in Mirabilandio. Nato sem s starši in turističnim avtobusom, kasneje pa z Mr. P.-jem in njegovim zelenim kabrioletom obiskala kar lepo število italijanskih mest, a sem se na čisto pravi mivkasti plaži znova znašla šele slabih petnajst let kasneje, ko sva se z omenjeno zeleno strelo odpravila na enotedensko raziskovanje Toskane. Od takrat sva se po Furlaniji – Julijski krajini sicer potepala večkrat, a sva do morja prišla kvečjemu v Trstu in enkrat, ko sva se sprehajala po Naravnem rezervatu ob izlivu Soče. Kljub vsemu se vse do letos nisem zavedala, da se le uro in pol vožnje iz Ljubljane nahaja več kilometrov dolga peščena plaža, podobna tistim, ki smo jih kot otroci gledali v epizodah Obalne straže. In uro in pol vožnje kasneje sem bila vesela kot otrok.

Ko sva se skozi Oglej, mimo znamenitih rimskih ostankov in slavne bazilike, nekdanje stolnice Oglejskega patriarhata, vozila proti morju, so na dan prihajali drobci spominov iz osnovnošolskih klopi, ko pa sva prispela do začetka Gradeške lagune, za katero vse do tega dne sploh nisem vedela, da obstaja, sem od navdušenja skoraj ostala brez besed. Z obeh strani naju je obdajalo morje, midva pa sva vozila proti otoškemu mestecu Gradež, ki ga s kopnim že od srednjega veka povezuje več kilometrov dolg nasip. V času Avstro-Ogrske je Gradež veljal za priznano zdravilišče in letovišče, predvsem slednje pa ostaja še danes. To pomeni, da se poleti na njegovih ulicah in plažah tare obiskovalcev, v zgodnjih spomladanskih mesecih pa so tako ene kot druge prijetno prazne.

Pohajkovala sva med opečnatimi hišami z zelenimi polknicami in največ tremi nadstropji in tu in tam naletela na kakšno plaketo na zidu, ki je navajal častitljivo starost teh čudovitih starih zgradbo. Skoraj za vsakim vogalom je pozorno oko lahko zapazilo kakšno zanimivo kolo, četudi je kar lepo število njih že dodobra načenjala rja; v stranskih ulicah so bile pred vhodi v stanovanja parkirane vespe vseh barv in generacij. Piazza Duca D’Aosta, najpopularnejša, z znamenitostmi in lokali najbolj natrpana uličica, je bila ravno prav živahna, da je bilo vzdušje še prijetno. Potem sva se znašla na plaži in nenadoma naju ni več vleklo nikamor drugam.

Dolga peščena plaža je bila polna kajtarjev, a so bili ti na tako veliki površini le majhne pikice nad vodo. Plitvo morje je na mivki ustvarjalo neskončne serpentinaste oblike, ki se jih zlepa nisem mogla nagledati. Ni bilo ravno vroče, a je Mr. P. vseeno zavihal kavbojke in si sezul allstarke. Po večkilometrskem sprehodu, ki bi se, če naju ne bi zagrabila lakota, z lahkoto prevesil v dvomestno številko, sva si na mivki naredila improviziran piknik.

Od sonca ogorela v obraz, s polnimi žepi školjk in plastjo mivke v čevljih sva pozno popoldan v Tržiču skočila v trgovino po lokalno fasungo. To je ob praktično vsakem, še tako kratkem potepu v Italijo postala že kar neizogibna stalnica. Cel dan se mi je zdelo, da sem nekje na drugem koncu sveta ali vsaj Evrope in šele ko sva se zvečer peljala proti domu, sem se spet zavedla, da sva pravzaprav le uro in pol oddaljena iz Ljubljane.