vselepoinprav.si

Vremščica

Iz Senožeč do Velike Vremščice, najvišje točke istoimenskega pogorja, je dobro uro in pol hoda. Prvih petnajst minut pot pelje skozi vas, mimo eko kmetije s čupastimi osli in plahimi kravami, nato pa zavije v listnat gozd, kjer se začne zlagoma vzpenjati in strmina popusti šele kakšne pol ure zatem, na golem pobočju Slatne, kjer se prvič odpre pogled na s te strani poraščen vrh Vremščice. Potem je treba le še prečiti manjše mrazišče, se nato znova povzpeti v gozd in ko kolovoz spet zavije na travnik, je do vrha le še nekaj minut. 

November

Med prazniki sva jo mahnila na roadtrip v Berlin. V lokalni trgovini z živili sem si zadnjič mimogrede kupila nove flance. Ob torkih hodim na grad na tečaj kaligrafije. Neke vetrovne jesenske nedelje smo se, s kapami, potegnjenimi krepko čez uhlje, potepali po ustju reke Soče. 

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.

Preberi več »

Izpod peresa: Kaligrafija

Tole sem si želela že nekaj časa. Znat lepo pisat. Zato hodim na tečaj in sem trenutno nekje na polovici. V dobrih dveh tednih sem že morala kupiti nov tuš, ker sem prvega polila po delovnih listih in si pri tem popackala pero. Vsakič, ko neham z vežbanjem, me boli desna roka, konice prstov pa imam obarvane črno. Sicer pa mi kar gre, a bo potrebne še ogromno vaje. Učim se teksturo, eno od različic gotice. Na zadnji uri smo začeli z velikimi črkami, tistimi takičastimi in delovni listi že zdaj izgledajo noro. Če ne drugega, bodo vsaj letošnje novoletne voščilnice malo lepše napisane.

Preberi več »

Berlin

V sredo, na praznični Dan reformacije, ob šest in deset zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema, Ljubljana pa ovita v tisto značilno jesensko meglo, sva jo za par dni mahnila v Berlin. Z avtom, na roadtrip. Megla se je dokončno razkadila šele pri Lescah, ravno takrat, ko so prvi jutranji žarki osvetlili pravkar zasnežene vrhove Karavank. Tudi slemena spodnjekoroških gora so se že odela v belo in v kontrastu z rumenimi macesni nad prazno sivo cesto ustvarjala prav idilično sliko. Na najini levi je od antene na Dobraču odblisnila svetloba, med hribi se je v daljavi za nekaj časa pokazal mogočni Großglockner. Dva postanka in tri malice kasneje sva že prečila mejo dežele prest in piva in nekje sredi popoldneva naju je od nemške prestolnice ločila le še prostrana nemška ravnina, posejana z vetrnimi elektrarnami. Stemnilo se je malo za odcepom za Leipzig in ob šest pa deset, natančno dvanajst ur po štartu iz Ljubljane, sva prispela v Berlin.

Mark Manson: The Subtle Art of Not Giving a F*ck

Literatura za samopomoč res ni moja stvar. Nikoli ni bila in ne verjamem, da kdaj bo. Ampak o tejle bukli je bilo na vseh mogočih spletnih mestih toliko govorance, da se ji ob zadnjem obisku knjigarne enostavno nisem mogla upreti. Gospod Manson je en hecen tič, njegovo pisarjenje pa takšne vrste, da bi mu človek včasih najraje oskubil perje. Ampak nekatera njegova razmišljanja v resnici niso tako napačna. Preberi več »

Oktober

Z motorjem po avstrijskih Alpah, s kolesom po Krasu in v Trst na kavo. In dvojka.

Karl Ove Knausgård: Moj boj, šestič

Zadnjič. The End. Težko pričakovani konec Knausgårdovega avtobiografskega pisanja, ki pa preostalim delom ne seže niti do kolen; dobra tretjina knjige je za moj okus namreč povsem odveč. In ja, tista tretjina. V preostanku tisoč sto petdeset strani dolgega zapisa pa je tu in tam kljub temu moč najti tudi kakšen uporaben odsek. To je nekaj njih.

Preberi več »

Moja prva tržaškokraška

Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Preberi več »