Berlin
V sredo, na praznični Dan reformacije, ob šest in deset zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema, Ljubljana pa ovita v tisto značilno jesensko meglo, sva jo za par dni mahnila v Berlin. Z avtom, na roadtrip. Megla se je dokončno razkadila šele pri Lescah, ravno takrat, ko so prvi jutranji žarki osvetlili pravkar zasnežene vrhove Karavank. Tudi slemena spodnjekoroških gora so se že odela v belo in v kontrastu z rumenimi macesni nad prazno sivo cesto ustvarjala prav idilično sliko. Na najini levi je od antene na Dobraču odblisnila svetloba, med hribi se je v daljavi za nekaj časa pokazal mogočni Großglockner. Dva postanka in tri malice kasneje sva že prečila mejo dežele prest in piva in nekje sredi popoldneva naju je od nemške prestolnice ločila le še prostrana nemška ravnina, posejana z vetrnimi elektrarnami. Stemnilo se je malo za odcepom za Leipzig in ob šest pa deset, natančno dvanajst ur po štartu iz Ljubljane, sva prispela v Berlin.
Berlin, du bist so wunderbar ( –Kaiserbase)
Takoj sva se zaljubila. V široke aleje, pred-, med- in povojno arhitekturo, specialkarje, ki so po širokih kolesarskih stezah drveli prosti mestu, umetniško četrt, v kateri sva spala, porisano z grafiti, berlinski stil oblačenja, restavracije z vseh koncev sveta, zvečer natrpane do zadnje mize, nadzemno železnico v čikaškem stilu, nepregleden nabor oblačil v trgovinah iz druge roke, ulične glasbenike, ki so na posodah za barvo in starih piskrih ustvarjali nore ritme, konstantno gužvo na vlakih podzemne železnice, posterje, polepljene vsepovprek in v debelih slojih. In to je bil šele prvi večer.
Če sva si nameravala ogledati vsaj del tega, kar sva se namenila, je bilo za naslednje tri dni treba narediti generalni plan. V četrtek sva se šla tipična turista: obhodila sva vse glavne točke, ki jih človek pač obišče, ko je prvič v Berlinu. Alexanderplatza, osrednjega trga z dvema od največjih mestnih znamenitosti – televizijskim stolpom in svetovno uro – še ni zajel dopoldanski vrvež, pač pa je bilo že prepozno za Checkpoint Charlie, pred katerim je poveljeval G.I. Joe, brez premora obdan s pretežno angleške govorečimi turistkami, ki so se v zameno za par evrov navdušeno fotografirale z njim.
Mimo naju je po ulici zapeljal konvoj ropotajočih trabantov, ki jih je mogoče najeti za nekaj ur in ki jih skoraj nihče od modernih avtomobilov navajenih voznikov ni znal prav dobro upravljati. Sprehodila sva se do spomenika žrtvam holokavsta, mimo Brandenburških vrat, do sedeža nemškega parlamenta. Zgužvala sva se v DDR muzej in pojedla par, tri, štiri lokalne specialitete. Potsdamer Platz se je spreminjal v nekakšno zimsko ledeno fantazijo, zato sva se raje umaknila na kavo v eno od neštetih kavarn/prodajaln jeklenih koles v mestu. Bauhaus-Archiv, muzej za oblikovanje, ki je letos začel z obširno prenovo, sva si žal morala pustiti za drugič.
V petek zjutraj sva se najprej sprehodila vzdolž Eastside Gallery, ostankov zidu, preoblikovanih v galerijo slik na prostem. Rumena nadzemna železnica naju je nato zapeljala severno od mestnega središča, kjer sva se najprej povzpela na dva od štirih stolpov nekdanje protiletalske utrdbe, nato pa se spustila v medetažo podzemne železnice, na ogled razstave Mythos Germania, ki se osredotoča na delo arhitekta Alberta Speera in njegovo sodelovanje s Hitlerjem, v ospredje pa je postavljen njun načrt za rekonstrukcijo glavnega mesta, ki bi se ob prenovi preimenovalo v Germanio. Najbolj fascinanten del razstave je brez dvoma več metrov dolga maketa megalomansko zasnovane nove mestne osi sever-jug, ki nikoli ni bila uresničena. V načrtovano preureditev glavnega mesta je spadalo tudi nekdanje letališče Tempelhof južno od centra, ki sva ga obiskala naslednjega in ki je danes namenjeno širši javnosti kot rekreativna površina. Dan sva zaključila podobno, kot sva ga začela: z ogledom ostankov še enega dela Zidu, tokrat na Bornholmer Straße, nekdanjim mejnim prehodom med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, ki je bil ob padcu zidu 9. novembra 1989 odprt prvi.
Na Berlin, nisam mislio na Berlin, ja sam mislio na Berlin sa Berlincima ( –Bajaga)
Soboto dopoldan sva si rezervirala za pohajkovanje po bolšjih sejmih starin, nato pa jo počasi mahnila proti Münchnu. In si rekla to, kar si rečeva vsakič, ko se od kje vračava in sva se imela fino: da morava nujno it še enkrat. Samo, da sva tokrat mislila resno.
