vselepoinprav.si

Očitno že delam nekaj prav, da me je za rojstni dan že drugo leto zapored čakal izlet presenečenja. Prvi del darila in prvi očiten namig so bili novi Alpinini gojzarji, s katerimi sem se spogledovala že vse od začetka pomladi. Ko je v soboto zjutraj prej kot za v službo zazvonila budilka, sem popokala nove čeveljce, nekaj zadnjih sladkih ostankov sredinega praznovanja in ubrali smo jo proti Gorenjski. Ko smo pri Lescah zavili proti Bledu, je bilo že jasno, da se odpravljamo v Julijce, moje najljubše, in ko smo pot potegnili do Bohinja so se potrdili moji sumi, da jo mahamo na Vogel.

Še najbolj se je trudil Matej, ki mu raznovrstne s še tako debelih žic viseče naprave niso najbolj pri srcu. A se mu je za koleni kaj kmalu omehčalo tudi srce, še posebej ko se je pred nami odprl razgled na megličasto Bohinjsko jezero. V kabini nas je bila ob tako zgodnji uri le peščica, na zgornji postaji nihalke pa se je majhna skupinica povsem porazgubila. Odločili smo se za pot čez planino Zadnji Vogel in se po dobrih dvajsetih minutah hoje usmerili levo proti Voglu. V dolini, porasli s travo in pisanimi cvetlicami smo pojedli prve sendviče, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj se je steza od tam naprej začela strmo vzpenjati. Travo so zamenjali kamni, kamne skale in v senčnih predelih tu in tam kakšna zaplata snega. Na sedlu smo prvikrat ugledali primorsko stran, a se zaradi vetra, ki je šel do kosti, nismo predolgo zadrževali. Sledil je kratek vzpon po enako vetrovnem slemenu, potem pa je pot odvila na zatišno pobočje gore, ki nas je pred vetrom ščitila skoraj vse do zadnjega ovinka. Potem smo navlekli vetrovke in do vrha je bilo le še nekaj minut. Težko bi se odločila, v katero smer je bil razgled lepši: na eni strani Jadransko morje, na drugi Julijci s Triglavom v oblakih, levo in desno od nas pa zelenobeli grebeni sosednjih gora. Na vrhu smo bili lep čas povsem sami, ko pa sta nam za hrbet prilomastila glasna prebivalca ne tako daljne okolice, smo se kaj hitro pobrali.

Navzdol je šlo hitreje in pri razpotju tik za sedlom smo se odločili, da jo uberemo še na Šijo. Malo pod vrhom je padla še druga obložena žemlja in našle so se moči za zadnji kolena grizoč vzpon. Tudi s Šije ni bil razgled nič slabši in tudi tu smo srečali le par pohodnikov.

Spust je bil zastavljen samozavestno, a smo že precej utrujenih nog nekje na pol poti in ob pogledu na obratujočo štirisedežnico družno ugotovili, da bo to v danem trenutku verjetno najboljša odločitev. Z vetrom v laseh smo pozdravljali razposajene turiste, ki so se nam peljali nasproti. Na zgornji postaji nihalke se je sredi popoldneva trlo izletnikov vseh vrst in v kabini nihalke smo se stiskali kot sardele v konzervi. Matejevo začetno navdušenje nad novoodkritim prevoznim sredstvom je znova malo splahnelo. Ampak dan je bil krasen in še en izlet presenečenja je stoprocentno uspel.