Portugalska: tja in spet nazaj

Ko mi je avtorica bloga poslala poročilo o oddaljenosti (kot ponavadi, ko me virtualno zasleduje na potovanjih), sem se počutila kot majhen hobit. Portugalska je najdlje, kar sem kadarkoli bila od doma, okroglih 2.100 kilometrov od Ljubljane, do novega romunskega doma pa še plus tisoč.

Potovanje v Lizbono je bilo prijetno od samega začetka – šofer minibusa iz naše male vasi do letališča v Bukarešti je neprestano brbljal in zanimalo ga je prav vse o mojih življenjskih načrtih – zakaj da nimam še otrok in če rabim kaj pomoči pri iskanju moža. V kratkih premorih sem poskušala po telefonu dogovoriti predajo naših pasjih mladičkov, planirano last-minute brskanje za informacijami o Lizboni pa tako ni več prišlo v poštev. Tako nevedna že dolgo nisem šla nikamor. Kakor je daleč po kilometrih, tako daleč se mi je tudi mentalno tisto soboto zdela Portugalska.

Na robu znanega sveta

V zadnjem letu in pol sem spoznala 4 Portugalce: med seboj si fizično ne bi mogli biti bolj različni. Ne združujejo jih barva las ali oči, ten, povprečna telesna višina, kodrasti ali ravni lasje. Dva izmed njih sta odlična kitarista, oba samouka, tretji je obseden z alternativo, četrti ima neponovljiv ton glasu, s katerim je vsaj meni pikico priljubil fado. O državi si z mojega vzhodnoevropskega bivališča v vseh 27 letih nisem ustvarila kakšne jasne predstave. Nekaj romantiziranih podob o bogastvu in eksotiki tega roba Evrope je ostalo od ur zgodovine iz osnovne šole. Tam Portugalska nastopa kot kolonialna sila kakšni dve stoletji, potem pa ne duha ne sluha o pretresih – in potresih – ki so se odvili tamkajšnjemu prebivalstvu: potresu v Lizboni, osamosvojitvi Brazilije, več pol 20. stoletja fašističnega diktatorstva.

Po intenzivnem tečaju španščine z Leticio Calderon (Esmeraldo) in Natalio Oreiro (Divjim angelom), maturi iz francoščine, začetnem tečaju italijanščine za študente in še svežim znanjem edine zahodnoevropske jezikovne sorodnice, romunščine, mi je portugalščina še vedno nerazumljiva. Kot da bi se jim pri potovanjih čez morja dolgo nazaj premešali glasovi sicer romanskega jezika in ga spremenili v čisto eksotiko Evrope.

Mojo ignoranco do tega nekdanjega roba znanega sveta, je grobo presekala priložnost za “službeno potovanje”, seminar na temo vključevanja ruralne mladine v projekte Erasmus+. Poleg nekaj dni, odmerjenih zgolj za pisanje projektov v ljubkem malem mestecu Viana do Castelo, sta se mi nekako izšla še kratka postanka v Portu in Lizboni. Ne več kot za predjed Portugalske!

Očarljivo kraljestvo jajčne kreme

Lizbona se blešči v vseh pogledih – vsakemu površnemu turistu se tukaj življenje lahko zdi samo ležerno – sončne terase, latino glasba, najboljše sladice in kava ves dan. Seveda življenje za lokalno prebivalstvo ni tako romantično, gentrifikacija in masivni turizem zadnjih 10 let korenito spreminjata podobo prestolnice. Glavni trg, Praça do Comércio, me zelo spominja na Trst – reka Tejo (težu), ki v Lizbono priteče iz Madrida ima tako širok tok, da jo zlahka zamešaš za morje.

Za preizkušanje nacionalne sladice imam najboljšo družbo: M., moj sladkosnedi prijatelj, se je v Lizbono preselil nedavno, ker je tam dobil službo v multinacionalki. V prvem tednu mi je pošiljal fotografije nečesa, kar sem najprej zamešala za pečen krompir, s pripisom “to so moji novi mali bogovi”. Pasteis de nata, kolački iz jajčne kreme so uspeh slaščičarske industrije: mehki, topli, sladki, poceni, popularni med lokalci in turisti. V eni od priljubljenih postojank M. kar s kovanci na avtomatu plača paket šestih pasteisov, za vsakega tri. Jaz se zatopim v tekočo kremo, ki se cedi naokrog in jo slaščičarji spretno ulivajo v modelčke, na hitro potisnejo v pečico, iz pečice pa še sveže naravnost na prodajni pult in v moj kartonasti paketek.

Prva zloščena ….

Ploščice se svetijo na soncu. Vse mogoče barve, še največ je odtenkov modre (najlepše barve na svetu). Ploščice so del fasad, povsod, ne samo po centralnih, gosto-turističnih delih. Ko se zgubim na ulicah Lizbone, nekje za najstarejšo mestno četrtjo Alfama, najdem še lepše, še bolj modre kombinacije.

Ko se končno spet najdem na enem od številnih malih trgov, kjer žvenketajo kavne skodelice, ki jih ulični glasbeniki spremljajo na kitarah, po nesreči naletim na to, kar sem poprej že neuspešno iskala – prepuščena lastnemu kompasu in brez zemljevida sem seveda zamudila začetek ene od lokalno vodenih tur po mestu, ki se jih z veseljem poslužujem, odkar sem v Bukarešti odkrila izjemno skupino vodičev. Sama sreča, da na eni izmed trgov zagledam ekscentrično gospodično v rdečem puloverju na katerem piše Wildwalkers.

Po pravici – hitreje od puloverja me pritegnejo njeni zelo pobarvani lasje in ex-junkie look, pa dejstvo da vneto razlaga v angleščini nekaj o prebivalcih Lizbone. In številna skupina turistov, ki jo vleče za sabo po hribu navzgor kot eden od zasopihanih lizbonskih tramvajev.

Tako izvem, da je imel siloviti (in sloviti) potres v Lizboni leta 1755 katastrofalne posledice za infrastrukturo. Potres domnevno devete stopnje po RL so spremljali sunki cunamijev ter požari, popotresne sunke je čutil velik del Evrope in Severna Afrika.

Eden najmočnejših potresov v Evropi pa je krati prinesel nov gradbeni slog: grajenje po sistemu ptičje kletke, ki se na vrhu zaključuje v loku, kar je po obnovitvi Lizboni prineslo status potresno najbolj varnega mesta v Evropi. Arhitekturne posebnosti bo morda kmalu raziskala avtorica bloga, mene je predvsem očarala še družbena dimenzija, kot jo pojasnjuje naša lokalka: po tolikih žrtvah potresa je tedanji grof, Marques de Pombal, izvedel malo revolucijo – toliko je mrtvih, poskrbimo raje za žive, je rekel in odvzel veliko moči inkviziciji, ki je do tedaj vztrajno zmanjševala število prebivalstva.

…drugi zaprašen.

Porto je naslikano mesto. Mislim, da so ga v resnici najprej naslikali neki staroveški slikarji, potem pa so ga zgradili po njihovih podobah. Ozke, visoke pisane hiše ob reki, za katerimi se mesto vzpenja po številnih tlakovanih ulicah na vse okoliške gričke. V mestno jedro prispem na večer, ko z obeh strani reke odseva zlato rumena svetloba. V glavi mi odmeva otroška mornarska pesmica iz ene lutkovne predstave …“kaj če mornar je pijan zarana, …”

V eni izmed trgovin kupim flašo Portovca, ki ga z M., ne moreva popiti – v kraljestvu sladkarij ima celo najbolj suho vino sladek okus. Zato ga zamenjam za nekaj trufflesov. Ko se zdani je Porto precej drugačen od večernega bleska, predvsem pa od zloščene Lizbone. V središču mesta se mešajo pisane in bleščeče fasade z razpadlimi iz zapuščenimi poslopji. Pa ne tu in tam: vsaka tretja stavba je monument grafitov in razbitih stekel, ki so postala urbani zaščitni znak. Zapuščene hiše si lahko ogledate v vodenem ogledu po mestu. Internet je poln zapisov o mestu duhov in zapuščini ruševin – nekaj uvidov z lepšimi fotografijami od mojih je recimo tukaj.

Okus Porta (mesta, ne vina) bo zame marakuja. Pasijonka, eksotični sadež, ki sem ga doma mogoče zaužila kot otrok v ACE Mulitsoli, živo oranžni pijač neznanih sestavin, v čistem okusu pa nedvomno nikoli. Porto mi ponudi marakujino pito za zajtrk, marakujin sladoled po večerji, marakujino kremo v trufflih namesto vina, mousse iz marakuje kot fast food sladico ter sok iz marakuje, ko sem žejna na podzemni. Zvokovno grejo v senzorični spomin iz Porta kriki galebov ter najglasnejša ptičja tržnica, v katero sem zakorakala po pomoti.

V Porto moram še.

Ljubo doma, če si s Portugalske

Vmesni postanek na severu je zaznamovalo vzdušje med Portugalskimi kolegi, povečini mladinskimi delavci iz ruralnih predelov. Predstavnik nacionalne agencije za sklade Erasmus+ si čisto sproščeno opoldan naroči pivo v hotelskem baru, čas za kosilo je čas tudi za pivo. In za kavo ni nikoli prepozno, pravi Andre, kolega iz severne Portugalske, ko ga pri večerji zalotim s kavo (kmalu za tem pa s kozarcem zelenega vina – vino verde – s katerim nam postreže najprijaznejše hotelsko osebje na svetu). Poleg tekočih užitkov se mi te kratke štiri dni zdi, da so vsi Portugalci virtuozi na brenkalih ali pa vsaj izkušeni solo pevci. Očarljivosti ne zmanjka.

Ko se vračam nazaj v Romunijo, me čaka cel kup privajanja – vlaki spet vozijo počasi, nočnega javnega prevoza pa ni. Za pot od letališča do doma, pol z vlakom, pol z avtom (109 km) potrebujem dvakrat toliko časa kot od Porta do Lizbone (314) z vlakom. Hudo nergam celih prvih nekaj dni, ko je abstinenca od sladic iz marakuje najhujša. Potem se malo potolažim z Madredeus glasbo in vloženimi ribami. In z mislijo, da grem kmalu nazaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja