Peščica najljubših: Jonas Jonasson

Težko bi rekla, da je bila satira že od nekdaj ena mojih ljubših knjižnih zvrsti. Pravzaprav ji, dokler nisem pred nekaj leti odkrila na svojstven način zabavnih zgodbic finskega pisatelja Arta Paasilinne, nisem posvečala pretirane pozornosti. A knjige (po pisanju in še čem) vedno bolj slavnega Finca so na domače – torej slovenske in moje – knjižne police kapljale ena za drugo, sčasoma v vse pogostejših intervalih. Nato se je pojavil Šved Jonasson s svojim prvencem o stoletniku, ki na dan svoje rojstnodnevne zabave spleza skozi okno doma za ostarele in izgine. Moj humoristični knjižni okus je v trenutku poskočil z enega na dva Skandinavca, moja knjižna polica pa bo vsak hip začela pokati po šivih. Ali spojih, če hočete. Navajam peščico razlogov, zakaj.

Po strogo politični plati je bilo namreč Allanovo otroštvo precej zmedeno. Po eni strani je bil iz delavskega razreda; o fantu, ki pri devetih letih obesi šolo na klin, da bi se zaposlil v industriji, skoraj ni mogoče reči drugega. Po drugi strani pa je spoštoval spomin na očeta, ki se je v svojem vse prekratkem življenju utegnil ogreti kar za večino svetovnih nazorov. Začel je na levici, nadaljeval s čaščenjem carja Nikolaja II. In zaokrožil svoje bivanje  zemljiškim sporom z Vladimirjem Iljičem Leninom.

Nasprotno je Allanova mama med napadi kašlja preklinjala vsepovprek, od kralja do boljševikov, med drugim tudi voditelja socialnih demokratov Hjalmarja Brantinga, grosista Gustavssona in – ne nazadnje – Allanovega lastnega očeta.

(Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil)

Raziskovalci so oznanili, da povprečna raven inteligence upada. Allan je prebral, da ljudje, ki preživijo preveč časa s svojimi črnimi tablicami, izgubijo sposobnost za pogovor. S tablico je tako, da lastniku največkrat bolj govori, kot pa se z njim pogovarja. Zato ljudje preplavljajo internet in do te mere prepuščajo drugim, da mislijo namesto njih, da sami postajajo neumni. Allana je zaskrbelo, ko je spoznal, da tla pod nogami skupaj z razumom izgublja tudi resnica. Včasih je bilo lahko vedeti, kaj je res in kaj ne. Vodka je bila dobra. Dve plus dve ni bilo pet. Ampak odkar se ljudje ne pogovarjajo več med sabo, zmaga tisti, ki največkrat pove eno in isto. Nekateri so ta dar tako izpilili, da se večkrat ponovijo že v nekaj sekundah. Že v nekaj sekundah.



Kongo je druga največja država v Afriki in ima od nekdaj bogate zaloge dvojega: naravnih virov in nesreče.



Frau Merkel je bila v politiki dlje kot večina svetovnih voditeljev in jeseni je računala na vnovično izvolitev. Kemijska izobrazba ji je dajala vedeti, da na dan, ko pogrešani izotop ne bo več morebitna grožnja za njeno državo, ne bo na zdajšnjem položaju. Seveda ima tudi v starosti triinšestdeset let, po osemindvajsetih letih v politiki, še vedno veliko ponuditi. Pa vendar, njena razpolovna doba je znatno krajša od razpolovne dobe obogatenega urana, ki znaša štiri in pol milijarde let.



Zato je vrhovni vodja najprej odstavil direktorja plutonija severno od glavnega mesta, sklicujoč se na njegovo nesposobnost – torej veleizdajo. Odločitev je bila seveda pravilna kakor vse odločitve vrhovnega vodje, v praksi pa ni vodilo do drugega, kot da je odstavljenega direktorja nadomestil mož, ki bi si v bistvu zaslužil isto.



Vrhovni vodja se je naredil, da ni slišal pripombe. Začel je govor o miru in svobodi. “Mir” je očitno zahteval dobavo vse več smrtonosnega orožja njegovi državi. Kaj naj bi pomenilo “svobodo”, ni bilo povsem jasno. Razen morda to, da ima vsak posamezni državljan pravico ljubiti vodjo in obenem dolžnost, da se izogiba temu, da ga ne bi.



Bolj kočljive pa so prave vojne. Izkazalo se je, da je voditelje drugih držav prav tako težko odstaviti s položaja kot kateregakoli kongresnika ali senatorja. Preostane ti največ to, da jim zagroziš s takim bombardiranjem, da se bodo posrali. Ta taktika deluje v poslovnem svetu, le da tam namesto z “bombardiranjem” zagroziš s “tožbo”. Ampak če je tvoj nasprotnik pritlikav narcisoiden norec, moraš res dvakrat premisliti, Razmišljanje pa ni ravno največji adut Donalda Trumpa. To si mora priznati. Njegov čas je predragocen za kaj takega. Poleg tega ga severnokorejski narcis na nekoga spominja – samo ne ve še, na koga.



Med poletom nad Manhattnom in Queensom je predsednik opozoril na vse stavbe, ki jih je z leti podedoval, kupil ali prodal. In na nekatere, ki jih ni niti nasledil, niti kupil, niti prodal, ampak jih je kljub temu dobil. Potem je govoril o tem, kaj namerava narediti z davkom na nepremičnine, s tisto ničvredno zdravstveno reformo, z različnimi prostotrgovinskimi sporazumi in splošno ravnijo dekadentnosti. Zadnje število brezposelnih je nehote podvojil in prisegel Allanu, da ga bo prepolovil, tako da je ustrezalo dejanskemu.  

 (Jonas Jonasson: Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil)

The girl considered taking over where her mom had left off: chemically building herself a permanent shield against reality. But when she received her first paycheck after her mother’s death, she decided to buy something to eat instead.



On the same day, a bunch of school-aged adolescents in Soweto got tired of the government’s latest idea: that their already inferior education should henceforth be conducted in Afrikaans. So the students went out into the streets to air their disapproval. They were of the opinion that it was easier to learn something when one understood what one’s instructor was saying. And that a text was more accessible to the reader if one could interpret the text in question. Therefore—said the students—their education should continue to be conducted in English.

The surrounding police listened with interest to the youth’s reasoning, and then the argued the government’s point in that special manner of the South African authorities.

By opening fire.

Straight into the crowd of demonstrators.

Twenty-three demonstrators died more or less instantly. The next day, the police advanced their argument with helicopters and tanks. Before dust had settled, another hundred human lives had been extinguished. The City of Johannesburg’s department of education was therefore able to adjust Soweto’s budgetary allocations downward, citing lack of students.

 (Jonas Jonasson: The Girl Who Saved the Kind of Sweden)

The priest and the receptionist joyfully and contentedly shared their genuine dislike of the world, including the entirety of the Earth’s population. The burden was now only half as great, since each of them could take on three and a half billion people rather than seven billion alone.



The priest noticed that the hitman found miracles more compelling than doubt, but she didn’t give up. She explained that two of the four evangelists had had a third evangelist’s writings in hand as they wrote. No wonder their testimonies were similar. But the last one, John, had made up a load of stuff on his own a hundred years after Jesus had hung on a cross. He suddenly claimed that Jesus is the way, the truth, and the life, that he is the light of the world and the bread of life and everything in between.

“The way, the truth, and the life,” said Hitman Anders, with a certain reverence in his voice. “And the light of the world!”

The priest continued, saying that parts of the Gospel of John, by the way, were not even written by John. Someone has made up new bits as much as three hundred years later, including a famous scene where Jesus talks about how he who is without sin should cast the first stone. The guy who came up with that, whoever he was, was probably trying to say that no one is without sin, because there never ended up being any stone-throwing, but the question is what this story had to do with the Bible.

“Three hundred years! Do you understand?” said the priest. “That’s worse than if I were to sit down today and make up how things actually went during the French Revolution, and who said what – and then have all the world’s historians reading, nodding, and agreeing with me!”

“Yeah,” said Hitman Anders, without listening to any more than he wanted to. “Jesus is definitely right. Who on earth is without sin?”

(Jonas Jonasson: Hitman Anders and the Meaning of It All)

Sorodni prispevki:
Arto Paasilinna
Peščica najljubših: Fredrik Backman

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja