Vrnitev na Kozjansko: vzpon na Boč in Donačko goro

Od avgustovskega potepanja po Kozjanskem nama je poleg kopice lepih vtisov zaradi pomanjkanja časa, deloma pa tudi zaradi omejenega prostora na poletnem prevoznem sredstvu, ostal skoraj enakovredno zajeten kup želja, ki sva jih bila primorana pustiti za naslednjič. Ta naslednjič se je zgodil prejšnji vikend, na nedeljo, za katero je bilo napovedano nestanovitno vreme s številnimi plohami, a je nato cel dan sijalo sonce.

V gozdu nad Zgornjimi Poljčanami sva štartala na Boč, prvo od dveh destinacij tega dne. Pot navzgor v resnici ni kaj dosti zahtevnejša od tiste na Šmarno goro, a sva bila zaradi mestoma razmočenega terena vseeno vesela, da sva obula gojzarje in ne superg. Listnat gozd, ki je bil tik pred tem, da se odene v svoje najlepše jesensko ogrinjalo, je šumel v hladnem vetru, v zraku pa je lebdel vonj po ciklamah. Navzgor grede sva izbrala manj strmo pot čez Balunjačo, ki je tik pod vrhom peljala pod plezalno steno ter mimo dveh votlin v skali. Pri televizijskem stolpu sva nato zavila proti drugemu vrhu, na železen, dvajset metrov visok zeleno pobarvan razgledni stolp, s katerega se je odprl razgled na vzhodno Slovenijo in rep Karavank, na katerem sva se nahajala. Nazaj sva jo mahnila mimo planinskega doma, tam pojedla ričet, nato pa nadaljevala pot navzdol čez veliko bolj strmo Babo. Na zadnjih nekaj sto metrih sva bila z izbiro smeri krožne poti izjemno zadovoljna, kljub temu da so noge tudi po strmini navzdol kar dobro trpele.

Če je Boč Šmarka, potem je Donačka gora Rožnik, tako po dolžini in zahtevnosti vzpona, kot tudi po številu ljudi, ki se ob nedeljah kotalijo navzgor. A vrh je gozdnat in ozek in na njem v resnici ni kaj veliko za početi, razen če vas veseli sedenje na #klopciljubezni in opazovanje antene na Boču. Pač pa sva se naučila, da pot na Donačko goro šteje za prvo označeno planinsko pot v Sloveniji, ki jo je za paciente iz zdravilišča v Rogaški Slatini pred slabimi sto šestdesetimi leti uredil dr. Ernest Frölich. Informativna tabla na robu gozda pa naju je opozorila na to, stopava na območje kulturne dediščine, saj se na severni strani Donačke gore, na površini osemindvajsetih hektarov, nahajajo ostanki bukovih pragozdov.

Dan sva zaključila z obiskom muzeja na prostem v Rogatcu, ki sva ga odkrila povsem naključno in bila nad njim noro navdušena, Mr. P. pa bi tam najraje praznoval kar svoj rojstni dan. S seznama sva tako odkljukala dva vzpona Obsoteljsko-Kozjanske regije in od tistih tavečjih želja nama je za letos ostalo še kolesarjenje po progi Podčetrtek – Rogaška Slatina. Z nekaj sreče se bova vrnila na enega od prihajajočih deževnih vikendov, ko bo spet sijalo sonce.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja