Z avtom po Islandiji: vzhodno od raja

Črne plaže, mahovnata polja lave in neobljudena hribovja na jugu Islandije so name naredili tako močan vtis, da se mi je zdelo, da lepša pokrajina pač ne more obstajati. A ko smo se pomikali proti vzhodni regiji in nam je najprominentnejši islandski ledenik začel kazati svoje bele jezike, se mi je pred očmi znova odprl nov svet: drugače lep, drugače čaroben, drugače rajski.    

V kraljestvu ledenikov

Vatnajökull, po površini največji evropski ledenik, se razteza v vzhodni, južni (med drugim do jezera Langisjór, ki smo ga obiskali dan poprej) in deloma severni (vse do slapu Dettifoss, katerega ogled smo načrtovali v naslednjih dneh) del otoka, in leži v istoimenskem narodnem parku. Zanemarljiva ni niti velikost slednjega – ta je drugi največji v Evropi. Sestavljen iz več manjših, hčerinskih parkov, med drugim tudi rezervata Skaftafell, ki smo ga vsled pomanjkanja časa, ne pa tudi svetlobe, ošinili le od daleč.

Medtem ko se je krožna cesta na desni počasi bližala morju, so se na naši levi eden za drugim začeli kazati beli jeziki “malih” vatnajökullskih ledenikov. Povsem samoumevno je bilo, da smo odvili takoj k prvemu in se po slabo utrjeni cesti, polni ostrih kamnov in globokih jam kmalu prizibali do konice jezika ledenika Svínafellsjökull, vse do tja, kjer ta izginja v sivo ledeniško jezero. Več deset metrov visoke plasti sivo-modrega ledu človeka težko pustijo ravnodušnega in ob sikajočih zvokih ledu, ki je plaval na vodni gladini, sem prvih deset minut sprva samo strmela v ledeno gmoto pred seboj. Medtem ko se – številnim opozorilom navkljub – vedno najde kakšen pogumnež, ki bi šel najraje z glavo skozi zid led, je naša druščina ledenik opazovala s primerne razdalje in z označenih poti. Bilo je resnično nepozabno.

A eden ni nobeden in ko smo videli enega, smo jih hoteli še več. V laguni Jökulsárlón nam je po hribu navzgor nasproti prihajala skupina Špancev, ki se je malo pred tem izkrcala iz čolna zadnjega popoldanskega ogleda lagune. Ko bi vsaj prišli malo prej! Sprehodili smo se po obali jezera, se dotikali kosov ledu, ki so priplavali do plitvine in občudovali igre barv, ki jih je na nebu ustvarjalo večerno sonce.

Ko smo malo zatem prispeli do ledeniške lagune Fjallsárlón, edine, ki se stika z morjem, so nebo začeli prekrivati vedno temnejši oblaki in skoraj bi že odpeljali naprej. A smo, hvalabogu, kljub temu zavili desno, k črni plaži, na katero morski tok redno naplavlja kose ledu iz lagune in ki se pomenljivo imenuje Diamond Beach, diamantna plaža. Le nekaj korakov zatem nam je postalo kristalno jasno, zakaj, pa tudi, da je poimenovanje povsem upravičeno: po črnem pesku so bili namreč posuti prozorni kosi ledu različnih oblik in velikosti, v vodi so valovi pljuskali ob ošiljene modro-bele ledene skulpture in izza ene od njih je za hip pokukal tjulenj. Bila je to tiste vrste plaža, na kateri bi brez težav lahko prebila cel dan in tiste vrste občutek, ki za zmeraj ostane vtisnjen v spomin.

Nadaljevali smo vožnjo skozi skozi zalive, v katerih so se pasle ovce in čofotali labodi in ko je voki-toki debata ravno tekla o tem, da na Islandiji pravzaprav še nismo videli nobenega tunela, se je pred nami pojavil kaj drugega kot… tunel. Ko smo prispeli do našega prenočišča za eno noč, družinskega hostla v obmorski vasici Djúpivogur, se je že mračilo in šele naslednje jutro smo zares dojeli, kje smo in kako lepa je pokrajina okrog nas.

Prvi fjordi in soteska iz bazaltnih stebrov

Djúpivogur, zaspano ribiško naselje z le nekaj več kot štiristo petdeset prebivalci, leži na nizkem polotoku med dvema fjordoma in je povsem neturistično. Njegovo središče sestavljajo majhno pristanišče z nekaj privezi, restavracija, ki je tudi hotel (in obratno), policijska postaja, trgovina s spominki (in nedefiniranim odpiralnim časom), bistro, v katerem strežejo ribe (in sladke pite) ter nizka zgradba – pošta in banka v enem (čisto mogoče pa tudi še kaj drugega). Hostel, po vsej verjetnosti razmeroma nova krajevna pridobitev, stoji na rahli vzpetini, sredi naselja barvnih pločevinastih hišk brez ograj in zaves. V zaledju vasi se bohoti Búlandstindur, piramidasta gora, predmet marsikatere pripovedi z nadnaravno vsebino.

Djúpivogur je tudi prvo in edino CittaSlow naselje na Islandiji. V prevodu to pomeni, da je del mednarodne organizacije, katere namen in cilj sta izboljšava kakovosti življenja z upočasnjevanjem vsesplošnega mestnega tempa in ni se nam tako zelo mudilo, da si ne bi mogli vzeti uro ali dve za posedanje na prijetnem jutranjem soncu.

Cesta nas je nato vodila globlje v fjord in ob spremljavi ameriške country glasbe, zdaj že stalnice našega potovanja, smo se čez prelaz povzpeli do mesta Egilsstaðir, največjega naselja v vzhodni regiji. Prvič po Reykjavíku smo spet stali na semaforju in manjšo skupino avtomobilov pred nami bi verjetno lahko definirali kot prometni zamašek. Preden smo prečkali nevidno severno mejo, nas je čakal ogled kanjona Stuðlagil, sila instagramabilne soteske, katere glavna znamenitost so, nič drugega kot – bazaltni stebri. Znova nas je očarala neverjetna moč narave, pa tudi predrznost nekaterih obiskovalcev in s približno enako intenzivnostjo smo se zatem čudili dejstvu, kako da ob takšnih in drugačnih nespametnih podvigih pogosteje ne pride do nesreč. Tudi tokrat smo malico pospravili na lesenih klopcah, nato pa jo zares mahnili proti severu. Več o tem pa naslednjič…

Fotke: perkophotography in moja malenkost.

Preberi tudi:
Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog
Z avtom po Islandiji: na jug

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko