vselepoinprav.si

Ko smo se iz kanjona Stuðlagil vrnili nazaj na glavno cesto, se je pred nami odprl meni najlepši odsek krožne ceste doslej: dobrih sedemdeset kilometrov smo vozili po temno sivem asfaltu, ki ga je sprva obdajala prostrana črna ravnina, nato s travo porasla gorska veriga, ob tem pa nas je ves čas grelo prijetno popoldansko sonce. Vstopali smo v severovzhodni del Islandije, počutila pa sem se, kot da smo na nekem drugem planetu. Nato je temno pokrajino zlagoma zamenjal svetel pesek in ko smo znova skrenili na makadam, je začelo rahlo rositi. To je bil prvi in edini pravi dež v vseh dvanajstih dneh, ki smo jih preživeli na otoku.

Najbolj pretočen, najveličastnejša, najbolj fascinantno

Po že skoraj puščavski pokrajini, občasno posejani s šopi lupinusov, smo vozili slabo uro. Tu ni bilo več vozil s pošastnimi gumami in množic turistov; nasproti nam je občasno pripeljala le kakšna Dacia, podobno zaprašena kot naši. Dež je že zdavnaj ponehal, široka in svetla makadamska cesta, ki se je vila po hriboviti pokrajini, pa je bila mamljiva predvsem za oba voznika, ki sta se na trenutke počutila kot na kakšni puščavski dirki. A ni bila rally vožnja tista, ki nas je zvabila v ta konec otoka – ne, peljali smo proti Dettifossu, najbolj pretočnem slapu v Evropi in že s parkirišča je bilo kaj za videti. Za tiste, ki jim številke kaj povedo: na stotih metrih širine njegov povprečni pretok znaša sto triindevetdeset kubičnih metrov na sekundo. Za tiste, ki jim ne: to je hudo velika in močno impresivna masa vode, ob kateri se človek počuti resnično majhnega.

Odločili smo se za dostop z vzhodne strani, kar se je izkazalo za odlično pa tudi precej avanturistično dejanje, saj se je s te strani slapu mogoče približati čisto do roba, na katerem ni ograj ali drugih varoval. Ob tem je bilo, se razume, potrebne izjemno veliko pazljivosti, zelo priporočljivo pa je tudi delati čim manj selfiejev. Pred nami je petinštirideset metrov v globino padala rjava voda, na stenah kanjona pa so zaradi dvigajoče se vlage nastajali majhni hčerinski slapovi.

Vzhodna pot do slapu je bila konec koncev tudi precej produktivna, saj je Mr. P. na stezi najprej našel okular za fotoaparat in to ravno takšen, ki ga je pred leti zgubil na nekem drugem potovanju, na parkirišču ob avtu pa nato še čisto novo islandsko kapo. 

Tudi če ne bi vedeli, da se znova vračamo na območje tektonske prelomnice, bi nam to postalo jasno po naslednjih nekaj kilometrih vožnje proti zahodu. Na obeh straneh so se spet pojavila polja lave, v zraku je prevladoval vonj po žveplu, pred nami se je v daljavi dvigal bel dim. Slednji je prihajal iz dimnikov geotermalne termoelektrarne, umeščene ob vznožje gromozanske vulkanske kaldere Krafla. Mimo potokov brbotajoče vode in spolirane srebrno-rdeče infrastrukture smo se povzpeli na vrh samega pekla (na to vsaj namiguje njegovo ime), na rob kraterja Víti. Večina, tj. šest od sedmih, nas je na takšnem robu stalo prvič in pogled na modro jezero v ogromni svetli luknji nas je kar precej navdušil.

Ko smo se spuščali nazaj v dolino, se je pred nami odprl oranžno-rjav hrib Námafjall, pod katerim se je razprostiralo geotermalno območje Hverir. Tudi tam se je kadilo, le da tokrat ne iz elektrarne, temveč kar iz zemlje; iz fumarol, odprtin v zemeljski skorji, je uhajala vodna para, pomešana z raznoraznimi plini, med drugim žveplovim dioksidom, ki je v zraku ustvarjal tisti nezamenljivi vonj po gnilih jajcih. Zaradi prisotnosti žvepla, smo se naučili, te odprtine spadajo v eno od podkategorij fumarol in se imenujejo solfatare. S pobočja hriba so na oranžno ravnico tekli manjši potoki vroče vode, v odprtinah v zemlji je brbotalo vroče blato in od vseh vrst pokrajin, ki smo jih do tistega trenutka obiskali, je bila ta gotovo najbolj nezemeljska.

Krater vulkana Hverfjall, ki leži nekaj kilometrov stran in na katerega smo se povzpeli zatem, nima jezera in je z vseh strani, od zunaj in od znotraj, povsem črn, njegov premer pa znaša nič manj kot en kilometer. Ko smo se po stezi (hoja izven nje je strogo prepovedana), vračali k vznožju, se je pred nami v večernem soncu bleščalo jezero Mývatn, okrog njega pa so se na črnih vulkanskih tleh svetlikale zaplate svetlo zelene trave.

Mračilo se je že, ko smo se na poti do našega novega prenočišča ustavili pri slapu Goðafoss, ki ni niti največji niti najbolj pretočen, je pa zaradi svoje široke polkrožne oblike pravi balzam za oči.

Od slapu do mesta Akureyri, prestolnice severnega dela Islandije, nas je ločilo še dobre pol ure vožnje. Ta je vključevala bližnjico skozi tunel Vaðlaheiðargöng, katerega cestnino se plača v roku dveh ur pred ali po tem vožnji skozenj in to kar preko spleta. Akureyri leži na koncu fjorda Eyjafjörður in predstavlja drugo največje urbano območje na otoku. Vse v mestu je doterano, v njegovem pristanišču se vsak dan ustavljajo največje in najbolj prestižne križarke. A to ni bila naša končna destinacija tega dne – nadaljevali smo po cesti vzdolž vzhodne obale fjorda in po dobrih dvajsetih minutah prispeli v majhno ribiško naselje Hauganes, kjer nas je pričakala koča iz brun s talnim gretjem, galerijo in verando s pogledom na fjord, na kateri je ždela na prijetnih štirideset stopinj segreta vroča kad, tj. hot tub. Tudi to smo vsi preizkušali prvič in v poletni islandski poltemi, ob zavijanju fjordskega vetra ter z glavami, polnimi vtisov, smo se namakali v vroči vodi in nam bilo hudega.

Kitov rep, Arktični ocean in morska bolezen

Vasice Hauganes si nismo izbrali po naključju – majhno pristanišče, kjer razen skupine pričakovanja polnih turistov, naslednjega jutra ni bilo nikogar, namreč predstavlja izhodišče za opazovanje kitov. V pristaniški hali, ki je služila kot zbirno mesto, smo nase navlekli kombinezone živih barv, odporne proti vetru, vodi in privlačnosti. Vkrcali smo se na staro hrastovo barkačo, ki je nekdaj služila kot ribiška ladja in počasi izpluli v smeri proti ustju fjorda. Operativna beseda na tem mestu je počasi in v smeri proti ustju fjorda še zdaleč ni isto kot proti ustju fjorda, še posebej ne na barki, ki potuje s hitrostjo le nekaj deset vozlov. Kiti, tako nam je povedal simpatičen vodič, ki je zasedal mesto na razgledni ploščadi ob jamboru, naj bi se nahajali kakšno uro do uro in pol stran in imeli naj bi razmeroma dobre možnosti, da jih vidimo. A voda je bila kar dobro razburkana, zato smo napredovali počasi in ob vedno močnejšem guganju. Peljali smo mimo poseljenega otoka Hrísey in tudi naprej od svetilnika – točke, kjer je običajno mogoče videti kite. Ti so se, tako so nam po radijski zvezi povedali kolegi z ladje pred nami, tistega dne nahajali še nekoliko naprej in kapitan je nadaljeval vožnjo proti ustju. To je bil trenutek, ko je Mr. P. z obraza izgubil vso barvo in ko smo prišli do mesta, kjer je za par sekund kar nekaj deset metrov oddaljen od nas, na površino priplaval prvi kit, je njegov obraz že dodobra pozelenel. Videli smo rep grbavca, ki se je potopil v razpenjeno vodo in ker se kiti znova vrnejo na površje po povprečno desetih minutah, smo čakali. In nato znova pospešili, ker naj bi se čisto malo naprej nahajal še eden. Tako daleč proti odprtem morju s to barko niso pluli še nikoli, to je priznal celo naš vodič. V daljavi smo zagledali prš vode in spet pojačali hitrost. Tokrat smo ujeli del trupa in še en rep. Ampak takrat Mr. P. ni več gledal, bil je namreč preveč zaposlen z vrečko in nagibanjem čez krov. Pa saj ni bil edini. Ob robu palube je stalo kar nekaj prebledelih in pozelenelih pomorščakov, katerih edina želja je bila le še, da se čimprej vrnemo v pristanišče. In smo se. Počasi. In to vse iz ustja fjorda.

Da to ni več severni Atlantik, temveč že južni rob Arktičnega oceana, sem ugotovila šele veliko kasneje, lahko pa bi me k pomisli na to spodbudil že dvoinpolurni povratek, ob katerem nas je, nevajene mrzlega morskega vetra in divjega pljuskanja valov, vse po vrsti kar dobro prezeblo.

V Hauganes smo se vrnili ob pol treh in tako skoraj podvojili predviden čas pomorske ture. Ko smo slačili kombinezone, je Mr. P.-jev obraz počasi spet začel pridobivati zdravo barvo in najraje bi še kakšen dan preživeli v koči in prezeble kosti namočili v vročo kad, tj. hot tub, a načrt je bil drugačen in že isto popoldne smo nadaljevali pot proti zahodu. Pa se nam je, preden smo prispeli do prenočišča v Zahodnih fjordih, pripetila še ena za islandske razmere povsem običajna dogodivščina. Več o tem naslednjič…

Fotke: perkophotography et moi.

Preberi tudi:
Z avtom po Islandiji: vzhodno od raja
Z avtom po Islandiji: na jug
Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog