Tadej Golob: Virus

Ko je bil objavljen naslov nove knjige, sem zavila z očmi. Pa ja ne še v leposlovju. Potem sem jo dobila na posodo in začela brati. Bilo je neizogibno – ta presneta reč mi očitno tudi tukaj ne bo dala miru. In sem jo prebrala. A naslova pri najboljši volji še danes ne znam prepričljivo povezati s kriminalno zgodbo, ki bi nekako morala biti osrednja tema in po kateri se knjigi konec koncev naslov tudi dodeli.

Vseh štiristo šestindevetdeset strani se nisem mogla znebiti občutka, da so odstavki na temo virusa v besedilo vrinjeni naknadno, hkrati pa odžirajo prostor primarni zgodbi, ki se nahitro in brez prave napetosti razplete na zadnjih nekaj straneh. Živcira me Golobovo razpredanje o nastanku vrst, nesprejemljivo se mi zdi Tarasovo brezglavo neupoštevanje pravil. Prisiljen in nerealen deluje kvazi prijateljski odnos med njim in Tino, skoraj tako kot Alenkin trik z boksarskimi rokavicami, ki mu nasede celo vsevedni Taras. Edini zares všečen sestavek se pojavi šele proti koncu – to je tisti, ki nadrobno opisuje potek jutra vsakega od udeležencev zadnje policijske akcije.

Zakaj sem jo sploh prebrala? Deloma ravno zaradi preklemanega virusa, ki je s seboj prinesel omejitev na občine, in malo zaradi deževnih decembrskih praznikov, med katerimi sem kljub desetdnevnemu dopustu, obsedela doma. Roko na srce, prebrala bi jo verjetno ne glede na vse in čisto mogoče je, da bom tudi vse naslednje. Če ne drugega, iz firbca.

Prvi trije primeri Tarasa Birse:
Tadej Golob: Dolina rož
Tadej Golob: Leninov park
Tadej Golob: Jezero

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja