Najboljše leta 2020
Volvič pa hribi pa hribi pa volvič – to je povzetek letošnjih všečkov mojega Instagram profila. Precej podobno kot lani, čeprav letošnje leto v resnici nima primere. A nekaj se je v teh čudnih dvanajstih mesecih kljub temu uspelo zgoditi in – to je že stalna praksa – naj instagramabilnih devet fotk se ne sklada nujno z mojimi devetimi najljubšimi zapisi tega leta. Slednji sledijo spodaj.
Najlepša hribovska: Vzpon na Črno prst
Čeprav so bili poletni vzponi na Stol, Rodico in Peco, pa na grebena Begunjščice in Belščice vsak zase svoje nekaj posebnega, pa je na koncu vseeno zmagal zimski pohod na Črno prst. Ker sva si za izhodišče izbrala vasico Kal v Baški grapi, je bila hoja po poledeneli gozdni poti in zatem od snega razmočenem prisojnem pobočju najvzhodnejšega vrha med Spodnjimi Bohinjskimi gorami vse prej kot enostavna. A je bil, kot že ničkolikokrat doslej, trud poplačan tisti trenutek, ko sva dosegla sedlo in so se pred nama odprli celotni Julijci, na desni Karavanke, v daljavi Kamniško-Savinjske Alpe. Prvega in edinega planinca tistega dne sva srečala šele na četrt poti navzdol.
Najlepši sprehod: Po osušenem dnu Doberdobskega jezera
V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero, katerega gladina je zaradi lege na kraškem polju v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje ali celo suh, s travnatimi kopicami prepreden travnik. Ravno takrat sva se tam znašla midva. Okrog jezera vodi krožna pot, po kateri sva se, mimo številnih jarkov, bunkerjev ter italijanskega zavetišča iz prve svetovne vojne, vzidanega v strme kraške skale, podala brez večjih pričakovanj. Spustila sva se vse do dna jezera, ki je bilo v začetku marca odeto v čudovito paleto sivih, rjavih in bledo rumenih barv. Sprehodila sva se med osušenimi kopicami trave, občasno skočila čez manjši potok in se tu in tam izognila kakšni mlaki. In bila nad čudovito prazno pokrajino bledih zimskih barv naravnost navdušena.
Najdlje z letalom: Prvič na Norveško
Najdaljše pa tudi edino letošnje potovanje z letalom je vsega skupaj v resnici trajalo le nekaj dni, a sva si nabrala spominov za cel mesec. Pohajkovala sva po tihih ulicah Osla in s trajektom skočila na bližnje otoke, posejane s pisanimi počitniškimi hiškami, kjer v začetku februarja ni bilo žive duše. Z vlakom sva se čez zasnežen prelaz Finse odpravila na dvodnevni izlet v Bergen. Odprtih ust in oči sva se sprehodila skozi Bryggen, stari mestni del s postrani postavljenimi lesenimi hišami, se z vzpenjačo zapeljala na hrib Fløyen, od tam pa jo mahnila na enoinpolurni pohod na vrh Rundemanen, na katerem naju je ujela čisto prava snežna nevihta. Ko sva se naslednji dan spet vrnila v Oslo, se nama je zdelo, da sva na poti že cel teden. In da sva pravkar pripotovala iz pravljice.
Najbolj naporna kolesarska: Na Bloke
Leto se je počasi prevešalo v drugo polovico in po vzponih na Turjak in Pasjo ravan sem se sama sebi zdela dovolj v formi, da odvozim tudi kakšno malo konkretnejšo turo. Štartala sva v Sodražici in po slabi uri plezanja, ko je z naju (ali vsaj z mene) teklo od vlage, vročine in napora, dosegla Bloško planoto. Pred nama so se razprostirale pisane njive, na travnikih so se pasle krave, midva pa sva veselo brzela mimo. Takrat sem bila še prepričana, da sva najnapornejši del že odvozila. V Velikih Blokah sva spila kokakoli, nato pa se spustila v ozko dolino, ki sem ji že pozabila ime in na dnu katere so rasle visoke močvirnate rastline, ki jim imena nikoli nisem niti vedela. Potem se je začel zmeren klanec, ki ni popustil vse do Svetega Gregorja, ko je postal ne več tako zmeren in čez zadnji kucelj sem v pripekajoči vročini prisopihala z Mr. P.-jevim potiskom upanja. Spust nazaj v Sodražico je bil zatem izjemno blagodejen.
Najtežje pričakovan obisk: Družinske počitnice na Bledu
Takšen čas lansko leto smo ga, še vsega majhnega in nebogljenega, v daljni deželi obiskali mi, letos poleti pa se je na pot v domovino svoje matere (v njenem spremstvu, se razumne) podal on. Tako je mali črv prvič v življenju čofotal v Blejskem jezeru, se pustil nositi skozi Blejski vintgar in na Blejski grad. Zbujali smo se pred sončnim vzhodom, se vsak dan sprehodili do jezera in nazaj, plavali in na brisačah pod drevesi jedli nektarine. Na sprehodih smo občudovali arhitekturo blejskih vil, pred njimi pa sadovnjake, polne zorečih rdečih jabolk. Občudovali smo seveda tudi jezero in grad nad njim, še posebej v zgodnjih jutranjih urah, ko še ni bilo nikjer nikogar.
Najlepša z vlakom: Iz Osla v Bergen
Vsakič, ko odprem fotografije s tega potovanja, Mr. P. pripomni, da sta bili karti za vlak najbolje porabljenih tristo evrov na svetu. Vožnja v eno smer je trajala šest ur in pol, na poti pa se je zvrstilo vse, kar prikazuje malodane vsaka skandinavska kriminalka: v meglico odeta jezera, katerih bregovi so bili na redko posejani s hišami rdeče, bele in črne barve, globoki fjordi, vzdolž katerih je bučala temno zelena reka, ko smo dosegli najvišjo točko, pa nas je pričakala v belo odeta pokrajina, v kateri je izstopal le naš rdeč vlak, ki je brzel skoznjo. Nazaj grede je bila slika praktično enaka, le da sva bila, vedoč, kaj naju čaka, na šipo nalepljena še malo bolj kot dan poprej.
Najbolj aktivne počitnice: Koroška
Včasih sva na dopustu lahko cele dneve poležavala na plaži, danes pa bi si težko predstavljala počitnice, na katerih ne bi zlezla vsaj na en hrib ali biciklirala po lokalnih kolesarskih poteh. Vse to sva namreč počela na poletnih počitnicah na Koroškem: skupaj sva v obe smeri prekolesarila Štrekno in zlezla na Peco, potem je Mr. P. odvozil devetdesetkilometrsko turo čez Soboški prelaz, jaz pa sem se povzpela še na Uršljo goro. Kopala sva se v Soboškem jezeru in v edinem biološkem bazenu naravnega kopališča v Radljah ob Dravi. Ko bi bla jesen nekoliko drugačna, bi se tja prav gotovo še vrnila – aktivnosti na Koroškem namreč zlepa ne zmanjka.
Naj moto izlet: Na Kozjansko
Na Kozjansko nama je kljub neugodni letošnji situaciji uspelo odpotovati kar trikrat: nazadnje sva se ob Vonarskem jezeru potepala s kolesom, pred tem sva pohajkovala po tamkajšnjih hribih, najdaljši in najbolj zabaven potep v tiste konce pa je bil prvi, poletni, ko sva se na podaljšan konec tedna odpravila z motorjem. Nikjer ni bilo žive duše – ne v Pilštanju, simpatični stari vasici na hribu, ne v grajski Podsredi, niti v Olimju, še manj pa v nobel Rogaški Slatini. Omejen prtljažni prostor sva do konca zapolnila z nekaj koščki olimske čokolade in se z vetrom pod čeladama zapeljala vzdolž praznega Vonarskega jezera. Imela sva se tako fino, da sva se v naslednjih nekaj tednih tja vrnila kar dvakrat.
Naj mesto: Bergen
V Bergnu sva preživela le dobrih štiriindvajset ur, a nama je prirasel k srcu v tistem hipu, ko sva z vlaka stopila na železniško postajo. Dež, ena od najslavnejših bergenskih znamenitosti, naju je pozdravil že takoj ob prihodu, a je že čez naslednje pol ure izza oblakov pokukalo zahajajoče zimsko sonce in nebo nad morjem obarvalo v oranžno-roza odtenke. Sprehodila sva se po tlakovanih bergenskih ulicah, skozi Bryggen, najstarejši del mesta s tistimi značilnimi pijanimi hiškami in občudovala strma pobočja fjorda, ki se je dvigal nad nama. Ko sva se naslednjega dne povzpela na Fløyen, najbližjega izmed devetih hribov, je isto – le da tokrat vzhajajoče – sonce korak za korakom osvetljevalo mesto pod nama in vanj sva se zatreskala tudi s te perspektive. Dobri dve uri kasneje sva se po sprehodu na Rundemanen z vzpenjačo zopet vračala v dolino: pred nama se je odprl nov razgled na s soncem tedaj že povsem obsijano pristaniško mesto in očaralo naju je še tretjič. Deset minut pred odhodom, ko sva v kavarni naročala predrago kavo za s seboj in se v trgovini spominki spogledovala z neuporabnimi drobnarijami, se je znova ulil dež, ko pa sva jo nato ob obali mahala na vlak, se je nad Bryggnom že raztezala mavrica.
To je to za letos. Ni bilo ravno najbolj pestro leto, vsaj kar se potovanj tiče ne in s 1.1.2021 ne bo čudežno spet vse v redu. Ampak če bi pa počasi šlo na bolje, pa tudi ne bi bilo švoh.
Preberi tudi:
Najboljše leta 2019
Najboljše leta 2018