Septembra na morje: podaljšan vikend na Pagu

Ko sem kot otrok s starši hodila k družinskim prijateljem na Rab, smo jo vedno mahnili čez Kočevje in Delnice, pa mimo Reke in po Jadranski magistrali do trajekta, ki je takrat še iz Jablanca vozil na otok. Zmeraj sem rada hodila tja, čeprav sem se bala škorpijonov, ki smo jih morali vsakič znova preganjati iz vogalov spalnic in izza stenskih luči. Rab se mi je zdel kar malce eksotičen, mogoče tudi zato, ker smo enkrat od tam prinesli ogromno palmovo vejo, ki še danes krasi zgornjo dnevno sobo mojih staršev. Na mivkasti plaži v Loparju (moji prvi izkušnji z mivko na morju) smo otroci na dnu motne vode iskali dvoje pikic – očesca svetlo rjavih školjk lepotk in tudi lupine le-teh še danes čepijo nekje na dnu omare, v eni od škatel v moji otroški sobi.

Tako kot nekoč: po slikoviti Jadranski magistrali

Letos, na drugi septembrski petek, točno ob uri, ko se je ulil dež, sva šla z Mr. P.-jem na morje. Na Pag, k najinim družinskim prijateljem, ki so naju povabili, da skupaj preživimo nekaj dni njihovega dopusta. Tako kot nekoč s starši, sva jo mahnila čez Kočevje in Delnice, nato pa pri Vratih zavila na stranske poti in jo mahnila čez hribe, da sva se izognila obvoznici nad Reko. Po gozdnati pokrajini Gorskega Kotarja se je vila bela megla in dokler nisva nad Novim Vinodolskim zagledala morja, nisva imela občutka, da se peljeva na jug. Pred Senjem se je še zadnjič ulilo, potem pa je prijetno popoldansko sonce končno obsijalo razmeroma prazno Jadransko magistralo, ki se je vila pred nama.

Kot otroci smo vedno radi naštevali otoke, ki smo jih, nalepljeni na desno stran avtomobila, občudovali med vožnjo: Krk, Prvić, Sveti Grgur, Goli, Rab. Eden za drugim so se zvrstili vzdolž ceste, midva pa sva mimo odcepa za Stinico, novo trajektno luko za Rab, ki je nadomestila Jablanac, švignila naprej proti Pagu. Trajekt ob petih sva zamudila, a mi je bilo to po svoje še bolj všeč, saj sva tako lahko posedela na pomolu malega pristanišča Prizna in čakala, kdaj bo izza rta pripeljal naslednji. Prihajanje trajekta v luko je namreč še ena od tistih stvari iz otroškega doživljanja morja, ki jo z navdušenjem, če ne že nestrpnim pričakovanjem (po)doživim še danes. Prihrumel je okrog sedmih, kar je pomenilo, da smo se čez zaliv na Pag vozili ravno ob sončnem zahodu.

Vsak, ki se je kdaj s trajektom pripeljal v Žigljen in nato nadaljeval vožnjo proti Novalji, ve, kako neverjetno gola pokrajina se razteza čez ta del otoka. Tako zelo je posebna, da se (ta podatek je prišel iz neskončnega vira avtomobilističnega znanja v podobi Mr. P.-ja) pojavlja v marsikateri reklami za avtomobile. Nekje po dveh tretjinah vožnje do Novalje sva odvila stran z glavne ceste, na levo proti Kustićem, kjer so ob večernem mraku že veselo pričakovali najin prihod.

Vodne aktivnosti sredi kamnite puščave

Naslednja dva dni smo se s čolnom hodili kopat na drugo stran zaliva, na prazne peščene plaže, kjer smo gradili mostove, jarke in tunele, plavali, se potapljali, spali. Mr. P. je s seboj skrivoma prinesel sup, ki je takoj postal izjemno popularno prevozno sredstvo. V različnih kombinacijah po dva smo se prevažali vzdolž obale in ugotavljali, da so tudi sosednji zalivi tako prazni kot naš. Če se mi je ljubilo in je bila voda mirna, sem šla nazaj čez zaliv s supom. Trije kilometri in dobrih dvajset minut veslanja so se izkazali za odlično vadbo. Enkrat in edinkrat sem se šla peljat s tubo, privezano za čoln, potem pa sem raje ostala pri deski in z lastnim nadzorom nad hitrostjo drsenja po vodi.

V nedeljo zjutraj je deževalo, zato smo plažne aktivnosti prestavili na popoldan. Ko se je nekoliko osušilo, smo se odpravili na sprehod do roba vasi, kjer imajo številni domačini postavljene ograde, v njih pa ovce in kokoši. Oblaki, ki jih je zjutraj prineslo z morja, so se nagrmadili nad Velebitom, ki se je, zdaj še bolj dramatičen, dvigal v daljavi. Nekje sem prebrala, da noben drug večji hrvaški otok ni izpostavljen tako silovitim udarom burje kot ravno Pag in da veter, ki piha čez Velebitski kanal, s seboj nosi slano meglico, ki nato pada na pašnike, takšna trava pa je odlična hrana za ovce.

Popoldne se je znova povsem zjasnilo in po okusnem morskem kosilu iz lokalne konobe smo se spet odpravili na plažo. Plima, dež in veter so naredili svoje: treba je bilo na novo skopati jarek, popraviti most, razširiti tunel.

Life on Mars Trail: sončni vzhod nad belimi skalami

Zadnji dan smo vstali še po temi – tudi tisti, ki bi praviloma morali še spati. Po nekaj minutah pregovarjanja smo se najstarejši trije čez Metajno zapeljali do plaže Ručica, kjer smo začeli slabih osem kilometrov dolg pohod sicer šestnajstkilometrske krožne poti, upravičeno imenovane Life on Mars Trail. Sonce še ni vzšlo, ko smo hodili po belem kamenju, pod visokimi stenami, pa mimo naravnega stebra Stogaj in nad praznimi zalivi, v katerih so tiho šumeli valovi. Nebo in pokrajina sta bila obarvana v nežno roza odtenke, pihal je hladen veter in na trenutke je res delovalo, kot da se sprehajamo po nekem drugem planetu.

Po dobre pol ure hoje smo prišli do mesta, kjer je steza prešla v mulatjero, nemi ostanek nekdanjega koncentracijskega taborišča Slana in medtem ko je Rok med ostrim kamenjem iskal ostanke zgradb, sem jaz brskala za rastlinami, ki uspejo preživeti v tako surovih podnebnih pogojih. Ko smo se spuščali na plažo Pag na drugi strani, v enega od lepših zalivov na otoku, je izza Velebita posijalo sonce in belo kamenje se je v nekaj minutah segrelo za par stopinj. Povzpeli smo se nazaj na sedlo, slekli vetrovke in jo mahnili v zaliv Slana, kjer pohodniška steza preide v vio ferrato – železne stopnice, zabite v skalo dva metra nad vodo.

Ob pojenjajočem vetru in vse bolj pripekajočem soncu smo se po isti poti odpravili nazaj. Zdaj je bilo nebo že povsem modro, kontrast med kamnito pokrajino in temnim morjem pa vedno intenzivnejši. Težko bi si predstavljala lepše jutro in popolnejši začetek zadnjega dneva podaljšanega vikenda na morju.

Domov smo se vrnili še pred deveto, skupaj s preostalimi počitnikarji pojedli zajtrk in se s čolnom še zadnjič zapeljali na plažo. Po kosilu sva spakirala tisto malo prtljage, kar sva je imela s sabo ter oprala in pospravila sup. Vsi smo se strinjali, da naslednje leto prideva za kakšen dan več. Potem so naju pospremili do trajekta, midva pa sva se po magistrali, nato pa čez Reko in Ilirsko Bistrico vrnila v Ljubljano. Ko sem doma hotela stopiti iz avta, sem ugotovila, da pogrešam desni natikač. Ta je po vsej verjetnosti ostal na počivališču malo naprej od Senja, kjer sva se ustavila, da se naužijeva še zadnjega razgleda na Kvarner.

Sorodni prispevki:
Jeseni na morje: Rab
Pozimi na morje: Krk

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.