Jutranji sprehod po dolini Krma

Junija v Julijce bi bil prav lahko moj rojstnodnevni slogan – izlet med najlepše domače vršace namreč postaja že kar rojstnodnevna tradicija. Prvi je bil presenečenje: z nihalko (no, v Ukancu lokacija ni mogla biti več skrivnost) smo jo mahnili na Vogel, lansko leto sva se z gondolo odpravila na Prestreljenik. Letos sem si izbrala jutranji sprehod po dolini Krma. Vsakič znova naju prevzame lepota belih sten, tokrat pa sva se čudila še dejstvu, kako, zavraga, sva tukaj šele prvič.

Trave se je še držala jutranja rosa, vrhove okoliških gora pa je že osvetljevalo sonce. Na koncu vasi Zgornja Radovna sva pustila Šveda in jo mimo Kovinarskega doma mahnila osvetljenim vrhovom naproti. Vsepovprek so se oglašale kukavice, hladen jutranji zrak je bil prežet z vonjem po cvetočem zlatem dežju. Načrta, kako daleč bova šla, v resnici nisva imela, pa sva kar hodila – mimo izhodišča za vzpon na Debelo peč, na Lipanski vrh, Brda… in naprej.

Cesta je prešla v gozdno pot, ki se je kmalu začela zlagoma vzpenjati. Skalnati vrhovi so bili vedno bližje in vedno lepši. Od nekod je pridirjal velik zajec. Ko je gozd zamenjalo ruševje, je sonce že kar dobro grelo in šele ko sva dosegla manjšo, z velikimi skalami in nizkim grmičevjem prekrito kotlino, sva se počasi obrnila nazaj. V daljavi, na melišču pod strmo steno, sta skakljala dva kozoroga. Nekaj časa sva si pasla oči nad zeleno dolino, ki je zdaj ležala pod nama, nato pa znova sestopila v gozd.

Nekje na polovici poti nazaj me je na skali pričakalo presenečenje z lokaciji primerno vsebino. Ko sva se okrog poldneva vrnila na izhodišče, je pametni telefon naštel slabih osemnajst kilometrov. Potem sva se povabila k mami na kosilo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja