Moja prva tržaškokraška
Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek.
V resnici pa je bilo prav luštno. Iz Štorij čez Sežano in Opčine v Trst na kavo – do tu je šlo bolj ali manj ves čas navzdol. Iz Trsta do Sesljana sem brcala počasi, ko smo znova prečkali državno mejo, pa so bili nekje med Pliskovico in Dutovljami, pa med Tomajem in Filipčjim Brdom potrebni občasni postanki in energijske ploščice. Vmes mi je z zobnika trikrat vrglo verigo in vse tri rajže sem jo pod budnim očesom mentorjev nazaj naštimala sama. Še dobro, da je kraška pokrajina jeseni s svojimi ognjeno rdečimi vinogradi tako krasna, da se je človek tudi ob številčnejših postankih težko naveliča.
Za konec smo se zapeljali v Lokev k Toniju na kanelone, zrezek in pastičo. In na tisto, zaradi česar sem domov peljala jaz.