Na Lubnik iz Škofje Loke

Lahko bi se z avtom zapeljala do vasice Gabrovo ali celo višje do Breznice, od koder bi mi vzpon do koče na vrhu Lubnika vzel kvečjemu kakšnih štirideset minut hoje. Ampak bila sem pri volji in časa sem imela na pretek, pa sem se odločila za daljšo, razgibano in razgledno pot, katere pričetek je bil nikjer drugje kot ob vznožju škofjeloškega gradu.

Vsaj tako je bilo navedeno v opisu poti, v resnici pa sem štartala še nekoliko nižje, zunaj starega mestnega jedra, tako da sem se, potem ko sem prečila brv čez Selško Soro in po najlepši mestni ulici pripešačila do gradu, že ravno prav segrela. Grad sem obšla po levi strani in že takoj za naslednjim ovinkom izgubila pogled nanj, pred mano pa so se odprli travniki, posejani z vrtički in sadnimi drevesi, med katerimi je tu in tam ždel in kakšen čebelnjak.

Cesta, zdaj že kolovoz, se je nekoliko spustila, zaobšla samotno Grebenarjevo domačijo, nato pa znova zavila navkreber. Za mano se je odpiral vse lepši razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki me je spremljal kar lep čas poti, tudi potem ko sem dosegla rob gozda. Na lepi gozdni stezi sem srečala le peščico ljudi in enega kužka, število obojih pa se je znatno povečalo, ko sem prišla do širokega ovinka ob glavni cesti, ki pelje v Gabrovo – eno od višje ležečih izhodišč na Lubnik. Od tam bi jo, tako kot številni drugi nedeljski pohodniki, proti vrhu lahko mahnila kar po cesti ali po pešpoti čez Lužo, jaz pa sem se odločila za nekoliko daljšo, a precej manj obljudeno stezo, ki je vodila mimo ruševin Starega gradu.

Znotraj obzidja nekdanje utrdbe, ki si jo je že dodobra prilastil gozd, sem bila povsem sama. Pred mano se je dvigal poraščen Lubnik, jaz pa sem se vrnila na razpotje pod gradom in se po strmi stezi vzpela navkreber, nekje nehote zašla na gozdno vlako in nekaj sočnih kletvic kasneje (te sem si jih za vsak primer raje zamrmrala v brk) prisopihala v vas Gabrovo. Nad vasjo, v kateri je vse dišalo po lesu in je bilo slednjega na pretek na vsakem koraku, se je odprl pogled na hribe in vasi nad Poljansko dolino, nato pa se je pot, speljana čez nešteto korenin, spet začela strmeje vzpenjati. Ko je naklon popustil in je korenine zamenjal skalnat kolovoz, sem se znova imela priložnost nekoliko varneje razgledovati: pred mano so se odpirali vrhovi Škofjeloškega pogorja, med katerimi se v ozadju najbolj bleščal še vedno zasnežen Blegoš.

Po vedno bolj skalnati stezi je sledil še zadnji strm vzpon, da se bližam vrhu, pa so nakazovali tudi glasovi pohodnikov, ki so se gnetli na soncu ob koči. Zavoljo mojega dobrega počutja sem se po hitrem tristošestdesetstopinjskem razgledu na okoliške vrhove še hitreje spustila nazaj v gozd.

Vrnila sem se skoraj po isti poti, izpustila sem le ovinek (in gozdno vlako) do Starega gradu. Hodila sem kar dolgo, dalj kot sem pričakovala in na strmejših predelih so noge kar malo trpele. V Škofji Loki me je pričakal Mr. P., ki je tistega dne prvič letos odkolesaril na njemu tako ljubo Pasjo ravan, le da se je tokrat namesto proti Ljubljani spustil na njeno severno stran.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.