vselepoinprav.si

Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.

Štartala sva v Podčetrtku in ob zaraščenem Vonarskem jezeru uživala vse do Rogaške Slatine. Po kratkem kofeinskem postanku sva odvila proti Tekačevem in nato nekaj časa vozila po manj prijetni in precej prometni glavni cesti, nato pa sva vasi Belo končno spet odkrila od ceste ločeno kolesarsko stezo, ki naju je pripeljala vse do Šmarij pri Jelšah. Tam sva zapustila velika naselja, se po nekaj serpentinah povzpela v vas Sveti Štefan, kjer je števec na kolesu nameril okroglih petindvajset kilometrov, približno polovico začrtane poti.

A od tam ni šlo samo navzdol, temveč gor in dol med kozjanskimi griči, skozi vasi, kjer so se, pogosto ob spremljavi narodnozabavne glasbe, odvijala jesenska kmečka opravila in kjer sva srečala kar lepo število živali, pomalicala par obcestnih jabolk in eno hruško in si na zadnjem spustu zaželela, da bi vendarle oblekla ta dolge kolesarske hlače. Konec koncev je oktober in drevesa so se ravno začenjala odevati v svoje najlepše barve.

Trikrat sva šla. In trikrat izpustila stolp na Rudnici z zoprnim imenom.

Druga potepanja po obsoteljsko-kozjanski regiji:
Zakladi Slovenije: Vikend izlet na Kozjansko
Vrnitev na Kozjansko: Vzpon na Boč in Donačko goro