Četrti
Rojstni dan, namreč. Pa ne moj in tudi ne od mojega najljubšega nečaka, čeprav bo pri tem tempu tudi on že kar kmalu praznoval svojega prvega. Ne, danes minevajo štiri leta, odkar sem začela s pisarjenjem tegale blogiča in že četrto leto zapored boste na njem našli mišmaš potepanj, domačih in tujih – s kolesom, motorjem ali kako drugače, odstavke iz prebranih knjig, fotografije doma spečenih sladic in še česa. Kaj dosti se od začetka ni spremenilo, letos se poslavljam le od instagramabilnih kolažev, ker imam občutek, da jih je blog že zdavnaj prerasel (v resnici pa mi zanje preprosto zmanjkuje časa), sem pa pred kratkim v meni dodala novo, kolesarsko kategorijo.
Še dobro, da sva se februarja (in to prvič) odpravila na Norveško, ker je šlo zatem, vsaj kar se potovanj tiče, bolj ko ne le še navzdol. To je bilo moje najljubše potepanje v zadnjih tristo petinšestdesetih dneh in ena od tistih objav, ki jo še vedno večkrat odprem, včasih pa celo preberem. Poleg tiste o nečaku, jasno, ki je v preteklem letu nabrala največ klikov. Drugi najpopularnejši so bili nasveti za 21. stoletje izraelskega genija Hararija, tretji pa vzpon na Šitno glavo. Četrto mesto je zasedel prvi pravi švedski izlet pod Großglockner, peto pa že omenjeno potepanje po južni Norveški. Če bi kdo vprašal mene, bi, kar se hribolazenja tiče, na prvo mesto postavila Vajnež, za najljubši motoristični izlet bi izbrala vikend raziskovanje Kozjanskega, za najbolj berljivo knjigo pa belo žehto Bronje Žakelj. Med prvimi petimi ni nobene kolesarske ture, a sva poleti odvozila kar nekaj lepih. Epskih, kot se reče danes. Na primer na Bloke ali pa gor in dol po koroški Štrekni. Prav posebno lepe pa so bile družinske počitnice, ki smo jih z najmlajšim članom prvič preživeli na Bledu.
V primerjavi z enakim obdobjem leto poprej sem spisala štiri prispevke manj, kar nanese natančno petdeset objav. Med njimi ni niti ene gostujoče, inspiracije namreč očitno še vedno primanjkuje obema sopiscema, tako Kristini (recimo, da ji je v dani situaciji oproščeno) kot tudi Mateju (ki si je, če nič drugega, prislužil vzdevek Mr. P.).
Drugače pa sva še – ja, sva – kuhala in jedla, hodila na sprehode in pekla in to ne le z limonami, čeprav vse skupaj zaenkrat spet izgleda bolj kislo.