Po poteh Petra Klepca

Prva letošnja stokilometrska kolesarska preizkušnja me je vodila po poteh Petra Klepca. Kot ponavadi je za traso poskrbel Tomaž. Vremenska napoved je kazala na lepo in toplo vreme in s tem predstavljala idealne pogoje, da dodobra stestiram moj novi beli dres.

Takoj zjutraj sva s Tomažem krenila proti izhodišču v Sodražici, da bi še ujela jutranjo svežino. Ta je bila nujna, saj naju je hitro pozdravil prvi večji vzpon, ki naju je popeljal na vrh Loškega Potoka. Prometa skora ni bilo. V kraju Hrib-Loški Potok naju je oviral traktor, ki je prevažal lesene hlode. Istočasno sva bila z nesramno gesto opozorjena s strani zagrizenega kolesarja, ki je prav tako vozil za omenjenim traktorjem, češ kaj se greva, da ima on prednost pred nama in da bo prehitel traktor. Nekoliko kasneje oz. pri naslednjem spustu sva prehitela njega in traktor. Splačalo se je biti potrpežljiv. Po planoti sva nadaljevala več ali manj po ravnem, vse do spusta proti Čabarju. Peljala sva se skozi skoraj popolnoma zapuščeno pokrajino. Levo in desno so naju obdajali gozdovi in travniki. Nikjer nobene žive duše. Sem in tja naju je cesta vodila skozi kakšno zaspano vasico. Cesta, ki se spušča v dolino reke Čabranke je sicer ozka, a nič manj zabavna. Navzdol gre vse do mejnega prehoda Čabar, kjer naju je na dveh odsekih presenetilo delo na cesti. Specialka in grob makadam nista dobra kombinacija, pa nama je vseeno uspelo elegantno in brez večjih spodrsljajev priti na drugo stran. Oba obmejna policista sta bila izjemno prijazna. Bila sta policistka in policist, vsak po svoje navdušen nad najino vnemo. Ob reki Čabranki sva pot nadaljevala po hrvaški strani vse do Osilnice. Na poti sva se v Pleščcah ustavila na kavi v gostilni polni domačinov, ki so govorili malo hrvaško, malo slovensko in kjer je kava z mlekom stala le sedemdeset centov. Pravzaprav sva sedemdeset centov plačala za dve kavi, vendar je to enostavna morala biti pomota. Ali pač.


Policista na mejnem prehodu Osilnica sta bila popolnoma nezainteresirana za naju, tudi osebna dokumenta ju nista zanimala. Na slovenski strani naju je poleg Petra Klepca pozdravila tudi ograja z bodečo žico oziroma tehnična ovira oziroma po moje sramota za vse Slovence.

Tukaj se je že začel vzpon na prelaz Strma reber. Cesta je vse do vrha urejena na novo. Pravi raj tako za kolesarje kot tudi za motoriste. Tudi tukaj nisva srečala drugega kot kakšnega domačina. K sreči se je pooblačilo, saj bi drugače pri devetnajstih v skalo vklesanih serpentinah, kar poštenem naklonu in soncu do vrha kar pošteno garala. No, garala sva kljub temu, a je bilo bistveno lažje. Višje kot sva prišla, lepši so bili razgledi. Ves čas sva v daljavi lahko opazovala kako dež obliva sosednje hribčke. Dežni oblaki so se naju izogibali in drugega kot lastnega potu na obrazu nisva začutila.

Sledil je spust na drugo stran proti Kočevski Reki, od tu naprej pa se je cesta ves čas dvigala in spuščala skozi gozdove. Pravijo, da na tem odseku lahko vidiš celo kakšnega volka. Če imaš srečo, seveda. Za trenutek naju je celo malo namočilo, kar je bila prijetna in celo dobrodošla osvežitev. Peljala sva se tudi skozi Gotenico, znano po nekdaj najbolj varovanem vojaškem območju in zaklonišču v Sloveniji. Na zunaj je delovala kot peščica zapuščenih hiš.

Ko sva prisopihala do Kočevja, sva se priklopila na glavno cesto. Samote je bilo konec, saj Kočevka slovi po hudem prometu. V Ribnici sva se na bencinski črpalki ustavila na jaffa piškotih in sladki pijači. Mimogrede sva izvedela, kako lepo diši parfum Dior Addict. Tik preden sva prišla do avta se je ulilo, a so nama krošnje krepkih dolenjskih dreves nudila odlično zatočišče. Turo sva zaključila v Sodražici ob pivu in pici v Bistroju Ž, kjer sem sklenil, da se vrnem in isto pot odvozim še z motorjem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja