Krožna pot čez Višnjo Goro

Iz Ljubljane do Višnje Gore je z avtom dobrih petindvajset kilometrov. Malo več, če se tja odpravite s kolesom, ker se boste po vsej verjetnosti želeli ogniti avtocesti, pa tudi nekaterim regionalnim, nič manj prometnim cestam, ki najlepše mesto na svetu povezujejo z mestom, v katerem kraljuje polž. Še dobro, da Mr. P. pozna vse lokalne stranske poti Osrednjeslovenske regije – ne le, da na njih ni žive duše – ena je namreč bolj slikovita od druge.

Na Pancah sva (niti ne presenečeno, vseeno pa malo poklapano) ugotovila, da je najbolj priljubljen lokal med rekreativnimi kolesarji vzhodno od Ljubljane zaradi posledic sajvsivemočesa še vedno zaprt. Upam, da ne tudi za vedno. Včasih sva se ob nedeljah zapeljala le tja gor na kavo in nazaj in bilo je prav luštno. Turo sva nadaljevala na Polico, nato pa se skozi nekaj manjših vasi in na na koncu prijetno hladen gozd spustila v Višnjo Goro. Na info tabli, ob kateri sva se ustavila za vnos hitrih kalorij, ki sva jih izpustila na vrhu, je bilo narisano, da ima mesto svoje kopališče in to čisto blizu. Kopališče (predvidevam, iz podobnega razloga, kot lokal na Pancah) ni obratovalo, pač pa je bil odprt lokal, katerega edina zoprna lastnost je bila, da se je najbližji bankomat nahajal v Ivančni Gorici. Nisva imela gotovine in ni se nama ljubilo podaljšati kroga še za deset kilometrov. A to v krajih, nekoliko oddaljenih od najlepšega mesta na svetu, še nikoli ni bil problem in tudi tokrat nama bilo treba pomivati posode.

Da nama na polovici ne bi postalo dolgčas, je Mr. P. zrisal krožno pot: iz Višnje Gore sva tako nadaljevala turo skozi Veliko Loko, ki je peljla pod eno dominantnejših struktur v vasi – več metrov visokim betonskim viaduktom, katerega razsežnosti so postale jasne šele, ko se je med stebri peljal kolesar (za demonstracijo le-tega se je ponudil nihče drug kot Mr. P.), potem pa sva se čez Grosuplje in mojo rodno Škofljico, na kateri so ne tako dolgo nazaj postavili fontano, ob kateri se je mogoče prav prijetno ofrišati, vrnila v Ljubljano.

Nisva šla po polžje, čeprav se Mr. P.-ju kdaj tako zazdelo. Nikoli ne razmišljam o tem, ko sem na kolesu, ampak mobilna aplikacija za športanje na prostem je na koncu pokazala kar nekaj doseženih pokalov. Je pa res, da sem se po trasi od Panc naprej peljala vsega skupaj morda trikrat. Z novo čelado je šlo pač še malo hitreje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja